V mladosti, ko je bilo dopisovanje še nekaj običajnega, sem imela kar nekaj dopisniških prijateljic, pisma še vedno hranim. Med njimi tudi prvo ljubezensko; iz te simpatije nikoli ni bilo nič, pismo je bilo pa prav posrečeno. V škatli na podstrehi čakajo na moje potomce. Morda se bodo komu zdela zanimiva, kot je bilo meni nekoč privlačno prebirati stara pisma in dopisnice, ki so ležala v ogromni leseni skrinji na naši podstrehi. Kaj vse se je našlo v njej!

Pred kratkim me je z ročno napisanim pismom razveselila bralka Naše družine, za kar se ji zahvaljujem. Sicer so taka pisma danes redkost. Nadomestila so jih elektronska in sms-sporočila, ki so kot milni mehurčki: hitro nastanejo, za hip zasijejo in nato nekje v digitalnem oblaku izginejo. Če na zgornje vprašanje težko najdete odgovor, vas vabim, da si za to poletje zadate izziv in nekoga na prav poseben način presenetite. Mogoče pa prav to pismo konča v škatli spominov, čakajoč, da znova ogreje kakšno radovedno srce.