V arhivu smo izbrskali članek Katje Cingerle, ki je bil pred skoraj desetletjem, ob robu takratne razstave reliefov križevega pota Dragice Čadež v Galeriji Družina na Krekovem trgu v Ljubljani, objavljen v reviji Praznična. Rahlo osveženega objavljamo v nadaljevanju.

---

Pravijo, da je umetnost sama sebi namen. Vendar akademska kiparka Dragica Čadež meni drugače. Zanjo je umetnost dobrodelnost in podarjanje. Podarja svoje široko znanje, svojo ljubezen do umetnosti in ne nazadnje svoja dela, saj sodeluje tudi na likovni koloniji Umetniki za Karitas.

Tematika križevega pota je Dragico Čadež zanimala že v študijskih letih, ko je bilo govoriti o sakralni umetnosti pogumno. Leta 1963 je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala na temo križanja pri umetnosti zgodovinarki dr. Špelci Čopič, ki ji je predstavila vsa obdobja upodabljanja križanja. Dve leti pozneje pa je pri Borisu Kalinu končala podiplomski študij in se kot redna profesorica zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Dolgo let je ustvarjala v lesu, nato pa se je po selitvi iz tivolskih ateljejev preusmerila v keramiko.

Izdala je tudi več knjig o uporabi različnih materialov v kiparstvu. Leta 1986 je prejela nagrado Prešernovega sklada za kiparski cikel Asociacije na Pompeje. Zdaj mlade poučuje predvsem o keramiki in jih pripravlja na mednarodni trienale keramike Unicum.

Pot do križevega pota

Ko so v Zgornji Rečici pri Laškem dokončevali cerkev v čast Antonu Martinu Slomšku, ki jo je zasnoval Plečnikov asistent Janez Valentinčič, so prav Dragico Čadež povabili, da bi izdelala lesen kip Antona Martina Slomška, kar je tudi storila. Nato so jo prosili, da bi izdelala tudi križev pot, vendar osnutki niso bili sprejeti. A to kiparki ni vzelo zanosa, saj je hotela delo dokončati. Zasnovala je vseh 14 postaj, ki jih takrat še ni prenesla v materialno obliko. Ob selitvi v nov atelje 15 let pozneje so ji v roke znova prišle škatle s kalupi, ki jih ni hotela vreči stran. Vrnila se je h križevemu potu in ga naredila v keramiki. »V novem ateljeju sem začela delati s keramiko. Sproščeno, neobremenjeno, eksperimentalno sem se lotila križevega pota. V osnovi sem se držala osnutka, a sem ga predelala, nadgradila in preuredila.«

Dragica Čadež leta 2015 na odprtju razstave v Galeriji Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Dragica Čadež se tudi sicer zanima za sakralno umetnost. Obiskala je razne muzeje, galerije in keramične bienale, najbolj pa so jo navdihnili francoski umetniki, kot so Marc Chagall z vitraji, Henri Matisse in Le Corbusier s svojima kapelama. Obiskala je kapelo v Venceu, ki je likovna stvaritev slikarja Henrija Matissa: »Zasnoval je vse, od svetlobe, keramične stene, križevega pota, oken, mašnih plaščev. Ob tem sem videla, koliko energije je dal za nastanek te cerkvene stvaritve, in spoznala, kakšen biser cerkvene arhitekture je ta kapela. To se čuti. Vem, da je sakralno delo zelo pomembno zanj in tudi za Cerkev. To bi morali poznati, ceniti in razmišljati o tem. Navdahnjena sem s takšnimi dosežki.«

Ti umetniki so bili zanjo kot pesem in prav oni so jo spodbudili, da bi nekaj majhnega tudi sama prispevala kot poklon vsem njim. Morda je dobro, da se je križevega pota lotila v zrelejših letih, saj pravi, da tega dela ne more delati mlad človek, temveč nekdo, ki ga je življenje že preizkusilo in izoblikovalo. Tako kot si v življenju dogodki sledijo po neki logiki, tako je tudi pri križevem potu. Na postajah pa se tudi ustavljamo. Dragica Čadež se je še posebej zamislila, ko je delala Pilata in Marijo. »Pilat ni obsodil Kristusa, ampak ga je ljudstvo. Ne razume, kako je lahko množica tako kruta in napačno reagira. Še vedno se to dogaja. To je masa, polna negativnega naboja. Pilat pa je bil pri tem nemočen,« ugotavlja.

Pri Mariji pa vidi predvsem njen materinski čut: »Kot ženska gledam Marijo v odnosu do sina. Kot pri Rembrandtu, ki je naslikal svojega sina. V tem vidim starševski odnos, podobno je tudi pri izgubljenem sinu. V današnjih časih, ko je veliko brezposelnosti, družine propadajo. Oče kot nosilec ne more nič. Matere to gledajo, verjamejo, da se bo nekako rešilo, in poskušajo pomagati. Vse to jemljem tudi kot družbeni, ne posamezni pojav.«

Razdajanje drugim

Ob pogovoru z akademsko kiparko se odgovor na vprašanje, zakaj redno sodeluje na likovni akademiji Umetniki za karitas, ponuja že sam, saj je zanjo vsa umetnost dobrodelna. Umetnik se razdaja drugim. »Delovala sem kot profesorica. Delala sem zase in za družbo, dajala in razdajala sem se drugim. To je zame dobrodelnost,« je povedala. Svoje umetniško in raziskovalno delo je podarila Galeriji Božidarja Jakca na Kostanjevici, ker ve, da tam takšne stvari cenijo. V galeriji vodijo njeno zbirko oziroma, kot jo Dragica Čadež sama imenuje, shrambo ali kar drvarnico. Likovna akademija pa jo je pritegnila tudi zato, ker si, medtem, ko nastaja njeno umetniško delo, z drugimi umetniki izmenja misli. Na koncu je znova podarjanje.