Tokrat smo na Družino povabili slovensko stilistko, kostumografko in fotomodel Metko Albreht, kirurginjo in specialistko maksilofacialne kirurgije Evo Trpin Fortuna in mladinsko delavko, ki zaključuje magisterij teologije, Zalo Cempre.

Polna dvorana na večer Ponedeljek zate, druženje posvečeno knjigi Hildegarda iz Bingna. FOTO: Siniša Kanižaj

Ženske, ki navdihujejo z mnogimi talenti

Seveda pa te žene nosijo še mnogo drugega kot le nazive, njihova življenja so tako zanimiva, da bi se čudila še Hildegarda.

Knjiga Hildegarda iz Bingna je bila podlaga in izhodišče tokratnega pogovora. Zanimiva ženska iz 12. stoletja je bila benediktinska opatinja, mistikinja in vizionarka, skladateljica, pisateljica, zdravilka in poznavalka zelišč in še bi lahko naštevali. Toda vrnimo se h gostjam. Žene v dvorani so lahko odkrivale, kako vsestranske so šele one!

Pogovor je povezovala Helena Rozman. FOTO: Siniša Kanižaj

Eva Trpin Fortuna: Izpolnjena v veliki družini

Eva je povedala, da ne bi bila izpolnjena, če ne bi imela velike družine, saj bi jo, če bi imela le enega otroka, »dušilo«. Ima namreč šest otrok. Verjame pa, da mora biti človek za srečo izpolnjen na več nivojih: v poklicu, materinstvu, partnerskem odnosu in duhovnosti.

Je izjemno vsestranska – šiva, kvačka, riše in peče torte itd. Te spretnosti prenaša tudi na svoje otroke. Povedala je, da vsi njeni sinovi znajo »štrikati«, njen šestnajstletni sin pa je svojemu dekletu za rojstni dan celo sam spletel šal. O svojem zakonu je bila zelo iskrena – pravi, da njen mož ni idealen, vendar ga sprejema z vsemi plusi in minusi.

Kirurginja in specialistka maksilofacialne kirurgije Eva Trpin Fortuna. FOTO: Siniša Kanižaj

Kot kirurginja dela v zahtevnem, pretežno moškem okolju, kjer se je treba nenehno dokazovati. Razkrila je, da je decembra dala odpoved v prejšnji službi, ker se je morala naučiti postaviti meje in se postaviti zase. Pri tridesetih tega še ne bi bila sposobna in, kot pravi, je za takšno odločitev morala dozoreti.

V svoje delo vključuje vero in vsak dan med vožnjo v službo moli za svoje paciente. Verjame, da medicina sicer sledi doktrinam, vendar je del okrevanja vedno odvisen od višjih nivojev – duše in duha. Prepričana je, da v življenju ni naključij, temveč poti, ki nas vodijo.

Metka Albreht: Oče ji je zapustil smeh, ona ga deli naprej

Stilistka, kostumografinja in fotomodel Metka Albreht. FOTO: Siniša Kanižaj

Metka močno ceni družinske vrednote in preprostost. Navihano je opisala dogodek, ko so njen sin in njegovi prijatelji pobirali kovance iz ljubljanskih vodnjakov. Namesto stroge kazni jim je dala izbiro: ali denar vrnejo v vodnjak ali pa ga odnesejo županu v vreči. Fantje so denar vrnili. 

Spregovorila je tudi o očetu, ki je umrl pred 18 leti. On je bil tisti, ki je v družino prinašal smeh in lahkotnost. To tradicijo se je odločila nadaljevati: da bi nasmejala svojega najstniškega sina, si včasih na glavo nadene hlače od pižame.

Metka je v svojem poklicu zelo strastna. Svoji hčerki Alini svetuje, naj v življenju počne karkoli, le da to dela s strastjo. Sama uživa v svojem delu stilistke, kjer vsak teden sodeluje z različnimi ljudmi, ki jih pogosto vidi kot »posebneže«, a jih zelo čuti. Izpostavila je tudi, da je zelo iskrena in da se zna opravičiti ter prositi za odpuščanje, če naredi napako. 

Ko spregovorimo o glasbi, pove, da jo glasba spominja na različna obdobja; Slakove Čebelice jo vedno ganejo do solz, ker jo spominjajo na očeta. Omeni tudi Magnifica in njegovo ženo Barbaro kot svoj največji navdih. Kadar ji je težko, se spomni nanjo, saj je Barbara kljub svoji bolezni vedno duhovita in polna energije. In to jo dvigne.

Že od nekdaj uživa tudi v kuhanju za otroke. V Trzinu je pred blokom na malem štedilniku kuhala mlečni riž ali pekla palačinke za vse otroke iz soseske.

Zala Cempre: Soočanje z neizpolnjenimi sanjami

Mladinska delavka, ki zaključuje magisterij teologije Zala Cempre. FOTO: Siniša Kanižaj

Zala je bila zelo iskrena glede svojih osebnih pričakovanj. Pri njenih letih si je močno želela že biti mlada mamica s štirimi otroki, vendar se to (še) ni zgodilo. Odločila se je, da bo Bogu zaupala, saj je dober, tudi če se določene sanje nikoli ne uresničijo. 

Verjame, da človeka težke preizkušnje lahko bodisi zagrenijo bodisi prečistijo, sama pa se zavestno odloča za pot prečiščenja in iskanja Božje slave v vsem, kar prestaja. Odnosi so zanjo temelj vsega. Poudarila je, da je investicija v odnose največja investicija, ki jo lahko naredimo v življenju, saj smo ustvarjeni po podobi Boga, ki je Bog odnosov. Verjame, da je bistvo vsega ljubiti Boga in ljubiti drug drugega.

Ko spregovorimo o glasbi, Zala omeni, da skoraj ves dan posluša glasbo, ki jo motivira in ji daje fokus. Uporablja Spotify playliste za različne priložnosti, od jutranje rutine do teka.

Ima tudi krasno disciplino spanja, ki je v knjigi omenjena kot veliko življenjsko ravnovesje zdravega človeka. Za razliko od ostalih gostij si Zala prizadeva spati osem ur na noč (ali vsaj sedem ur in pol), saj spanje razume kot temelj zdravja. Zvečer se trudi pravočasno odložiti telefon, da lažje zaspi.

Zelo dober poudarek je dala tudi pri njenem odnosu z Bogom in povedala, da v krščanstvu ne gre za religioznost ali »fejk pobožnost«, temveč za nastavek srca in iskreno iskanje Božje volje.

Eva: misijonska preizkušnja na Madagaskarju

FOTO: Siniša Kanižaj

Eva je o svoji izkušnji na Madagaskarju, kjer je z družino preživela dva meseca, povedala, da je odločitev za misijonsko delo v njej zorela že od 24. leta, ko je otok prvič obiskala kot študentka medicine. Močan vtis in navdih sta nanjo naredila misijonar Pedro Opeka ter bližina drugih misijonarjev, ob katerih človek po njenih besedah postane »najboljša verzija sebe«. Priznala je, da je za takšno pot s šestimi otroki potrebovala precejšen pogum. 

Največje breme je bila skrb za zdravje lastnih otrok v okolju brez uradne medicine. Zavedala se je, da bi morala v nujnem primeru (npr. vnetje slepiča) svoje otroke operirati sama. Vsak dan je molila, naj Bog prek njenih rok dela čudeže, saj v revnih razmerah brez prave opreme sam težko narediš veliko. Eva je čutila Božjo presežnost, saj so k njej prihajali točno tisti pacienti, ki jim je s svojim specifičnim strokovnim znanjem znala pomagati, kar je pripisala vodstvu Svetega Duha.

Madagaskar je opisala kot eno najrevnejših držav na svetu, njihovo delo pa primerjala z razmerami iz 12. stoletja (časa svete Hildegarde), saj so delali brez elektrike in tekoče vode. Srečevali so se tudi s tradicionalno medicino in »ljudskimi vrači«.

Izkušnja je močno spremenila njene otroke, ki so postali izjemno hvaležni za osnovne dobrine, ki jih imamo v Sloveniji za samoumevne – npr. tekoča voda iz pipe, stranišče na splakovanje in pralni stroj.

Drage žene, vabljene tudi na peti Ponedeljek zate, ki bo 8. junija 2026 ob 18. uri.

Metka: kot Forrest Gump – obuje superge in gre

FOTO: Siniša Kanižaj

Metka je svoj športni svet opisala kot zelo preprost, saj vse dela po navdihu. Čeprav je dosegla vrhunski športni mejnik in pretekla vseh šest največjih svetovnih maratonov (vključno z newyorškim, za katerega je potreben žreb), se nima za »zdravo tekačico« v smislu strogega upoštevanja teorij o prehrani ali treningih. Med tekom nikoli ne nosi ure in nima slušalk, saj želi poslušati ptice, ljudi in opazovati okolico. Sebe opisuje kot nekakšnega Foresta Gumpa, ki enostavno obuje superge in gre, brez dolgotrajnega ogrevanja ali posebnih prehranskih dodatkov, kakršni so geli. Na maratone se je pripravljala ob nemogočih urah, npr. ob treh zjutraj, ko so otroci še spali, saj je to edini čas, ki ga ne »odvzame« družini. 

Danes tek pogosto zamenja za Šmarno goro, ki jo obišče skoraj vsak dan. Tam odloži vse, si zbistri glavo in srce ter dobi »naraven botoks« zaradi svežega zraka. Toda bolj kot maratoni Metko zaznamujejo odnosi, za katere verjame, da so najpomembnejša stvar na svetu, in poudarja, da jo ljudje dopolnjujejo ter ji dajejo energijo, namesto da bi jo izčrpavali. Ljudi loči le na dve skupini: prijazne in neprijazne. Prijaznim ljudem je pripravljena dati svojo dušo in srce, od neprijaznih pa se preprosto obrne in odide. Zagovarja življenjsko filozofijo, da si moramo ljudje večkrat povedati, da se imamo radi.

Zala: Bog tudi sredi nevihte ne zapusti človeka

FOTO: Siniša Kanižaj

Zala je odkrito delila svojo izkušnjo s kronično bolečino v spodnjem delu hrbtenice, ki jo spremlja že zadnjih šest let. Njen pogled na to preizkušnjo združuje realnost telesnega trpljenja z globoko duhovno držo.

Spregovorila je o tem, kako je Bog prisoten v bolečini. Zala pričuje, da Bog človeka ne zapusti v trpljenju, temveč je v bolečini še kako prisoten. Soočenje s kronično bolečino jo je privedlo do temeljnega vprašanja: »Bog, ali si ti še vedno dober Bog, tudi če bom imela to bolečino do konca življenja?« 

Poudari ključno misel: »Mene bolečina ne definira. Mene definira Bog in moj odnos do Njega.« Njen cilj je odsevati Božjo slavo ne glede na okoliščine ali telesno stanje.

Verjame tudi, da ima človek v težkih preizkušnjah dve možnosti: ali ga bolečina zagreni ali pa ga prečisti. Sama zavestno izbira pot prečiščenja in se uči iskati Božjo ljubezen tudi takrat, ko njena pričakovanja niso izpolnjena.

Zala je delila tudi pretresljivo izkušnjo iz Dolomitov, kjer se je s petimi sodelavci znašla sredi hude nevihte s strelami in točo na izpostavljenem delu gore. Tik pred izbruhom najhujšega so našli zavetje v rdečem bivaku, kar je Zala doživela trenutek, ko je »Bog držal celotno nebo«, da so bili varni. 

Ta dogodek ji služi kot opomnik, da so v življenju nevihte neizogibne, a je Bog naše zatočišče in mir. Da te lekcije ne bi pozabila, si je dala na roko vtetovirati motiv te izkušnje. Zala je večer Ponedeljek zate sklenila z globoko molitvijo, v kateri je prosila za celjenje čustvenih ran vseh prisotnih žena in za to, da bi vsaka prepoznala, kako neizmerno jo ima Bog rad.