Ob utemeljitvi letošnje Nobelove nagrade za literaturo Jonu Olafu Fosseju 5. oktobra so v obrazložitvi dejali, da je to avtor, ki je »Glas neizrekljivega«. Čeprav gre za pisatelja, ki ga Norvežani dobro poznajo in so nanj zelo ponosni, a je po svetu manj znan, gre tudi za pesnika, ki se je znal predati liriki, obenem pa tvegati mistično poezijo neizrekljivega. V svoji pesmi »Oblak svetlobe« pravi: »Ne svetloba, temveč oblak svetlobe, oblak teme, ki ne loči svetlobe in teme … pogled, ki se ne more videti, … misel, ki se ne more misliti …« Od tod tudi v njegovih tridesetih dramah slog, ki izraža nebogljenost besede z zelo kratkimi stavki in skopim besediščem. Toda nasprotno, navodila za igralce in režiserje, didaskalije, ostajajo zelo obširne. Podobno, kot je dejal Dionizij Areopagit: »Ti, ki imaš vsa imena in nimaš nobenega izmed njih.« Podobno piše pisatelj tudi svoje romane.

Tudi v svojih proznih besedilih, posebno še v svoji veliki septologiji, ostaja kar »raztrgan« med...