Uboštvo namreč prepoznamo skozi številne oblike človekovega stanja, ki je iz nelagodja preraslo v trpljenje. Lahko razumemo, da se trpljenju bolezni pridruži trpljenje zaradi zapuščenosti in samote. Trpljenje milijonov, ki so izgubili domovino ali dom, ni omejeno na politični kontekst. Lakota in značilna materialna revščina dosegata tragične zgodovinske rekorde, medtem ko je trpljenje zaradi pomanjkanja ljubezni odprta rana materialno preskrbljenih družb. Ubogi, ki trpijo zaradi doživljanja krivic, nam lahko povedo, kako močna je skušnjava, da pekoče trpljenje opustijo v prid otopelega stanja ravnodušnosti, s katerega visi utež izgube upanja in spoštovanja lastne človeške vrednosti. Ta utež premnogokrat zdrsne čez rob in trpečega ubogega pahne v odločitev, ki je neobrnljiva.

Odnos do ubogih je odnos do sebe, do bližnjih in do skupnosti. Vprašanje odnosa do ubogih se razodeva kot preizkus kulturne zrelosti in duhovne orientacije. Gre za to, kako razumemo temeljno dostojanstvo človeka. O...