Tu in tam nanese debata tudi na vprašanje, kako se umiriti – sebe ali otroka, ki ga ponoči zbudi nočna mora. In kadar odgovorim, da v takšnih trenutkih skušam moliti in to svetujem tudi otrokom, me po navadi po hipu tišine pričaka pripomba v stilu: »Ok, če tebi 'sede' ...« ali: »No, vsak ima pač nekaj ...«

Pogovor se na tem mestu največkrat zaključi, mene pa ne izpusti občutek, da to ni to, da ne govorim o avtosugestiji, o koščku čokolade ali pač o nekem poljubnem blagodejnem ritualu. In da bi molitev »sedla« oz. pomagala lahko pravzaprav vsakomur, če bi jo vzeli zares. Kristjani vsaj slutimo, da gre za nekaj več, za držo in sestop vase, kjer je odločilno to, da me tam Nekdo pričakuje. To je temeljna paradigma človekove najgloblje notranjosti, ki jo je v knjigi z naslovom Notranji prostor  temeljito raziskal francoski fenomenolog J. L. Chrétien. Vabilo, naj gremo v to svojo sobico ali celo zakladnico, prihaja prav iz evangelija: v odlomku »...