Armenijo sem spoznal, ko so me med probacijo poslali pomagat sestram matere Terezije, ki so v državo prišle po hudem potresu leta 1988. Ustanovile so sirotišnico v mestu Spitak, ki leži na višini 1600 m, kasneje so odprle še hišo v glavnem mestu Erevan, kjer so bližje bolnišnici. Sestre imajo v tej deželi veliko duhovno avtoriteto zaradi svojega dela, dobro sodelujejo tudi z Armensko apostolsko Cerkvijo, saj večina otrok seveda pripada tej večinski skupnosti.

Za Armence je vera del identitete, ki jim pomaga živeti skozi trpljenje. So pravi pričevalci in z veseljem sprejmejo vsakogar. Zelo dobro poznajo tudi Slovenijo. V njihovih cerkvah najdemo kamnite križe, ki so prav vstajenjsko okrašeni, glavna podoba pa je Marija z Jezusom. Notranjost cerkva je bolj temačna, saj imajo majhna okna, a v njih začutiš živo prisotnost. Vsa njihova liturgija z bogatim petjem izraža zavest, da je Bog postal človek. Ko Armenci na poti zagledajo cerkev, se vedno pokrižajo in poklonijo. Velikokrat se v njih...