Pričevanje br. Marka Novaka, frančiškana, bolniškega kaplana v Novem mestu, objavljamo ob današnjem svetovnem dnevu bolnikov (11. februar).

Prispevek je objavljen v Magnificatu (2/2022).

Brezno – blodnje – molitev

Grem skozi noči …

Prva noč: Nekje v temini, ne vem, kdaj. Iznenada močna bolečina pod prsnico, vse hujša, vznemirljiva, žgoča kot žerjavica. Srce je bílo silovito, podivjalo je, nikakor se ni moglo umiriti … Spreletelo me je: Je to infarkt? Bom preživel? In še: naj pokličem brata, urgenco? Ne. Obležim in se prepuščam: »Gospod, ti veš, ti vse veš. Usmili se me!« Molim.

Druga noč: Dopoldne že klic moji zdravnici. Popoldne pregled, laboratorij. Ugotovitev in odločitev: Takoj na urgenco! Izprosim še darovanje sv. maše v bolnišnični kapeli.

Avtor pričevanja je br. Marko Novak, frančiškan, bolniški kaplan v Novem mestu.

Na urgenci temeljite preiskave, z vso skrbnostjo in dobrotljivostjo. Delni infarkt. Napovedana je koronografija. Prenočim na intenzivi, spanca ni. Tam so ljubeznivi zdravniki in požrtvovalne sestre. Občudujem predano služenje osebja, tokrat z druge strani! Kličem Božjo milost nanje, na sobolnike, prosim zase …

Jutro, nov dan: koronografija, vrnitev na intenzivo, dokler se ne sprosti postelja na srčnem oddelku.

Tretja noč: Popoldne me prepeljejo na kardiološki oddelek, v sobo, kjer so nameščeni aparati za potrebne meritve. Brat gvardijan mi prinese sv. obhajilo – blagodejni trenutki!

Preberite tudi: Bog se bori zame

Približuje se večer, in noč. Otopel od neprespanih minulih dveh noči poskušam moliti in ne gre. V glavo, v celotno telo bijejo zvoki aparatur in bleščeče barve svetil na njih me žgejo v oči, tudi če jih zaprem … Meni tako ljuba pogovorna molitev z Bogom se razblinja, še več: vse bolj čutim, da se celo sprevrača v blodnjo. Loteva se me strah, grozljiv strah: Kaj je z menoj? Mar tonem v blodnjak teme? Kje je moja vera? Se je zadušila v tej čudni mrakobi, v breznu te noči? Vame bolščijo čudne podobe: tuje, spakedrane, posmehljive, grozeče … Vame trešči vprašanje: naj pokličem nočno sestro in jo prosim za uspavalo, da bi vsaj malo zaspal (na steni je ura: kaže drugo, pol tretjo)? Ne, ne morem, nočem vznemirjati.

Preberite tudi: Stavim na Gospodovo delovanje

Iznenada me zajame navdih: »Môli z obrazci, môli iz otroštva!« Začnem: počasi križ in Sveti angel in O, Gospa moja, in še … Ponavljam, ponavljam ... Uspem moliti tudi desetko rožnega venca, dolgo sem jo molil, tja v jutro …

Milost! Skozi molitev iz otroštva in z obrazci se je bolščava podob iz brezna in blodnjaka izgubljala, znašel sem se v objemu miru. Samo milost!

V drami te noči sem znova spoznal, ne, izkusil sem, kako dragocena je molitev obrazcev, izkušnja od davnaj – da je trdnost, ki se ne zruši … Hvala ti, Gospod!

Učim se moliti, še se učim. Gospod me uči!