Pričevati z besedo in življenjem

Papež Leon XIV. je 18. junija 2025 imenoval Janeza Kozinca, duhovnika celjske škofije, za tretjega škofa škofije Murska Sobota. V nedeljo, 14. septembra, je bil posvečen v škofa in umeščen v novo služenje Katoliške Cerkve v Sloveniji. Otroška leta Janez Kozinc je bil rojen 21. avgusta 1975 v Celju. Bil je drugi otrok mame Tonike, ekonomistke, in očeta Ivana, profesorja matematike in fizike. Čeprav je bilo stanovanje manjše, so iz njega ustvarili prijeten in topel dom. Živeli so iz vere tako v skupnih molitvah kot na izletih v naravo, kolesarjenju in ob vzponih v gorah. Konec tedna in poletne počitnice sta Janez in Mojca rada preživljala pri tetah Majdi in Milici, pri starih starših ter poprijela za vsako delo. Doma so jima privzgojili veselje do vsakega dela, odgovornosti in točnosti, pa tudi, kako preživeti z delom svojih rok, kar je bila doma pomembna vrednota. »Janez je bil priročen in je rad poprijel za vsako delo,« ga pohvali teta Milica Kodeh in doda: »Še zdaj rad pride kaj pomagat, ko utegne.« Janez je zelo rad ministriral. »Včasih je ob nedeljah šele ob enih prišel domov, ker je ministriral pri vseh mašah,« pripoveduje sestra Mojca. »Nikoli pa se ni izpostavljal, samo da je ministriral in bil zraven oltarja.« Doma se nikoli niso pogovarjali o tem, da bo kdaj duhovnik, sošolci pa so večkrat rekli: »Ti boš menda kar duhovnik.« V obdobju osnovne šole ga je zanimala tehnika. »Ko smo šli na sprehod, je vedel za vsak avto, koliko lahko pelje in še kaj zanimivega,« se teh let spominja starejša sestra Mojca. »V razredu je bil priljubljen. Spoštovali so ga, ker se je vedno zavzemal za pravico in se večkrat izpostavil, tudi za vero. Tako je v osmem razredu uvedel posebno zbiralno akcijo za končni izlet – če je kdo zaklel, je prispeval en dinar v posebno škatlo, ki jo je pripravil Janez. Zbrali so kar nekaj denarja, pa tudi preklinjanja so se odvadili.« Imel je dober posluh, zato so ga vpisali v glasbeno šolo, kjer se je učil igrati kitaro, kar je s pridom uporabil tako pri mladinski skupini kot vodenju skavtov. Odprt za nove izzive Janez je po končani gimnaziji vpisal študij na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo in se izkazal kot odličen študent in znanstvenik, zato je nadaljeval s podiplomskim študijem. »V najstniških in študentskih letih ter kasneje, preden je Janez šel v bogoslovje, smo druženje nadaljevali na dveh vzporednih poteh: v mladinski veroučni skupini, kjer so se tesna prijateljstva med mnogimi ohranila vse do danes, in v Komornem zboru Emanuel, ki je pomenil nadgradnjo našega petja ob kitari, česar pa vseeno nikoli ni manjkalo, se spominja Bernarda Preložnik Kink, ki je kot študentka glasbe prevzela vodenje zbora in v njem rasla kot glasbenica in človek. »Janez je bil vrsto let nepogrešljivi del Emanuela. Nadpovprečno glasbeno nadarjen, z natančnim posluhom, žametnim baritonom, občutkom za estetiko in umetnost je v ubranem petju vidno užival. S svojim navdušenjem je nemalokrat pomagal tudi meni, da so bile izvedbe muzikalne. Bil je vesel, družaben, odgovoren, pa tudi kritičen, ko je bilo treba. Pred nastopi smo na njegovo pobudo molili in se prijeli za roke.« V teh letih je bil dejaven tudi kot skavtski voditelj in njegova sovoditeljica Tanja Štokar se spominja: »'Naj bo srce pogumno, roke pripravljene, misli jasne' (Robert Baden-Powell). Ta skavtski rek me spomni na Janeza in njegovo pot služenja. S svojo modrostjo, odločnostjo in sočutjem je pustil pečat že v času skavtskega in humanitarnega druženja.« »Ko je kot mladi raziskovalec zaključeval doktorat, sem ga povabil, če bi šel z mano v Angolo v misijon sestre Zvonke Mikec,« se spominja stric Jože Andolšek, salezijanec, ki je bil presenečen, kako hitro se je odzval vabilu, pritegnil še skupino celjskih skavtov in celo prestavil zagovor doktorata. »Nekega večera po večerji v misijonu smo s skupino in sestrami obhajali sveto mašo pod nebom. Po sveti maši sva se še dolgo v noč sprehajala po vročem asfaltnem igrišču, ko mi je zaupal, da razmišlja, da bi se podal na pot duhovništva.« Odločil sem se Leta 2004 je k sv. Danielu prišel za kaplana Tadej Linasi in Janez je v njem prepoznal dobrega sogovornika. Tadej Linasi, zdaj tudi župnik v celjski stolnici, pravi, da je Janeza poznal pred in po spreobrnjenju. »Najprej sem opazil gorečo zagnanost pri delu s skavti. Kako resno in zavzeto je pripravljal program. Vedno je hotel imeti jasen cilj, kaj želimo z določeno dejavnostjo doseči. Tako sem mu enkrat rekel: 'Janez, pa ti bi bil dober duhovnik.' A ni nič rekel. Po službi je rad tudi med tednom prihajal k večerni maši.« Bil je uspešen na znanstvenem področju, kar potrjuje tudi njegova nekdanja sodelavka Natalija Špeh na ERICU: »Njegova prehojena (formalna in neformalna) študijska pot dokazuje, da zanj polovičarstva ni oz. ga je vedno zanimalo le poglobljeno delo, priti stvarem do temeljev ...« Celo v Krki so mu ponudili dobro službo in na razgovoru ni imel več vizije na tem področju. Po razgovoru je poklical kaplana: »Jaz pa sem se odločil, da bi bil duhovnik.« Vendar ga ni takoj potrdil v odločitvi: »Rekel sem mu, kako lahko zavrne tako ponudbo, ki bi jo vsak z odprtimi rokami sprejel. Celo telefon sem odložil. Pa je Janez še enkrat poklical. Bilo je jasno. Še isti večer sva šla k takratnemu celjskemu škofu Antonu Stresu.« Pri študiju je srečal še sedanjega celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, ki mu je odkril bogastvo Svetega pisma, in rodila se je izredna ljubezen do Božje besede. On je res zasidran v Besedi živega Boga, v premišljevanju. V svobodi je lahko slišal in sprejel odločitev, ki je mnoge presenetila. »Duh vodi vsakega posameznika, od nas pa je odvisno, ali smo dovolj svobodni, da sprejmemo, kar Duh daje,« po- vzame Janezovo odločitev njegov duhovni spremljevalec Tadej Linasi. »Želim mu, da bi ostal odprt za Božje in da bi znal odkrivati vse to bogastvo, ki ga nosi v sebi po močni izkušnji Božje besede.« V Gospodovem vinogradu Janez je zaključil študij teologije z magisterijem in že kot kaplan v Šoštanju nagovoril sodelavce in župljane. Duhovniško služenje je nadaljeval v Šmarju pri Jelšah in Pišecah. Pritegnil je mlade in stare, bolne in ostarele. Za vsakogar je našel besedo. Rad je bil župnik na fari, pa je prisluhnil tudi nadrejenim in sprejel vodenje propedevtikov v Šmarju, kjer je bil šest let oče in vzgojitelj fantom, ki so se pripravljali na vstop v bogoslovje. In ko se je njegov mandat iztekal, je mislil, da se bo končno vrnil na župnijo, vendar je bil poklican v novo služenje, da bo kot murskosoboški škof vodil ljudi k in za Gospodom, povezoval duhovnike in vernike na tej in oni strani Mure. Evangelij – dobra novica želi postati živa izkušnja v naših trenutkih sreče pa tudi trenutkih nemoči,« je na dan posvečenja vse nagovoril škof Janez Kozinc. »Pričevati z besedo in življenjem je poslanstvo, v katero nas Gospod nenehno vabi in nas pošilja v okolja, kjer živimo.«

Pričevati z besedo in življenjem

Pričevati z besedo in življenjem

Otroška leta

ČRENŠOVCI – Zlata poroka Cecilije in Franca Raduha

Umetniški ples 3.000 dronov nad Sv. Petrom

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.