Že takrat je vedel, da me bo poklical, vedel je, da mu bom odgovoril. In to se je zgodilo prav na veliki četrtek. V nekem trenutku mi je zaklical: »Pridi, hodi z menoj in deli kruh življenja bratom in sestram.« Škof je položil roke na mojo glavo, mi mazilil dlani ter izročil pateno in kelih. Postal sem duhovnik.

Gospod me ni izbral in poklical za mene samega, ampak me je izbral in poklical za ljudi, da lomim Njegovo telo bratom in sestram. Ti so pri vsaki maši v mojih mislih, v mojem srcu. Vse polagam na oltar, jih razlomim s kruhom, jih namočim v vino.

Prisluhnem preprostim besedam nemočnega človeka. Stežka gredo z jezika: »Ne morem k maši! Nedelja, praznik ali velika noč, pa sem brez maše? Pa tako lepo je v cerkvi zapeti v majniku Mariji na čast, v postu o Jezusovem trpljenju in alelujo na veliko noč.« Pritečejo tudi solze. Ne zaradi žalosti, ne iz obupa. To so solze hrepenenja. »Nobena maša po televiziji, radiu, internetu ne doseže srca. Malo že. Pomiri, potol...