V življenju z ljudmi sproti pritekajo moči

Spomnim se, kako me je sošolec, še diakon takoj po mašniškem posvečenju na Sveti Gori na hodniku prosil, naj ga spovem. Po slovesnem posvečenju, špalirjih, voščilih in pozdravih je bila to prva osebna izkušnja. Ko ugasnejo »žarometi« in utihne »novomašnik bod' pozdrav-
ljen …«, se začne resnično duhovniško življenje.

Prav spovedi so me v prvih mesecih najbolj zaznamovale. Spomnim se malo neprijetnega občutka, ko so prvič zaropotala vrata spovednice in sem bil prvič na drugi strani. Mislim, da je prav spoved eden največjih darov. Odpre se popolnoma nov svet. Odpre se notranjost. Počasi odkrivaš, kaj vse ljudje nosijo v sebi. Takrat sem začel drugače gledati tudi na svoje boje in težave. Postaneš majhen, ko odkriješ, kaj vse ljudje doživljajo. Zelo prav mi je prišel nasvet profesorja, ki nam je ponavljal, da je pri spovedi najbolj pomembno, da ljudi zares poslušamo in jih tudi slišimo.

Prvi meseci na župn...