Človek se operacije prej boji, kot se je veseli, razen če čaka, da ga zares hudo boli. Smilijo se mi tisti, ki se k zdravniku odpravijo šele, ko ne zmorejo niti koraka več. Živimo v času, ko so operacije kolka zelo uspešne in sem Bogu hvaležna, da živim v času napredka tudi na tem področju.

Je pa čakanje zahteven proces učenja in šola sprejemanja lastne nemoči. Nemoč je težko prepoznati, še težje jo je priznati, najtežje sprejeti. Vendar brez tega procesa – prepoznati, priznati in sprejeti – te šole ne moreš narediti. Zase vem, da sem se v tem času predvsem učila ceniti in zaznavati sebe in svoje potrebe, pa tudi svojega moža in vse meni drage ljudi. Vsi so mi bili in so mi še v veliko pomoč, največ seveda mož. Čeprav ne naredi vedno tako in tisto, kar ga prosim ali si predstavljam, se trudim, da ga čim večkrat pohvalim in se mu zahvalim za stvari, ki jih stori zame ali namesto mene.

V tem času zorenja naju oba nagovarja misel, da vsak greh, moj ali njegov, rani...