Na svojem nedavnem fotografskem potepanju v madžarski pušči sem se v živo spoznaval s ptico, ki je nekoč na naši celini ni bilo. V preteklosti, v obdobju približno stotih let se ji je uspelo naseliti tudi pri nas. V Sloveniji sicer še vedno velja za izjemno redko gnezdilko pretežno severovzhodnega panonskega dela države, drugod pa bi jo verjetno težko našli. Gre za sirijskega detla (Dendrocopos syriacus), katerega ime označuje njegovo prvotno domovino.

Sirijski detel je ptič odprte nižinske pokrajine, posejane s posameznimi skupinami dreves, tudi sadovnjakov, mestnih parkov in vrtov. V strnjen gozd in hribovit svet ne zahaja. V panonskih vaseh in mestih je postal povsem običajen ptič, ki si deli prostor z velikim detlom, s katerim sta si zelo podobna. Na prvi pogled se nekoliko razlikujeta po barvnem vzorcu, vendar je razlika skorajda neznatna, poleg tega sta enako velika. Črni vzorec, ki zaključuje značilno obrazno obarvanost velikega detla na vratu, pri sirijskem manjka, zato je ta ž