Pred novembrskimi prazniki so me spet zbodle debate – o svečah. Razmišljam, ali je ob vsem onesnaževanju, ki ga povzročamo s sodobnim hlastanjem po vsem mogočem, po potrebnih in nepotrebnih poteh in potovanjih, na grobu v spomin prižgana sveča res najbolj obsojanja vredno dejanje. Seveda drži, da je zmernost lepa čednost. Kakor drži, da je od spominov na prvonovembrske obiske pokopališča eden prvih tisti na nepregledno množico sveč, ki so do večera dodobra osvetlile zaledje cerkve sv. Križa na ljubljanskih Žalah. V spomin in opomin. Že kot otroka me je pretreslo pojasnilo, da gorijo tistim, ki ležijo neznano kje.

Smrti in pogrebi, ki so me osebneje prizadeli, segajo v konec poletja 1979 in začetek 80. let prejšnjega stoletja. Prav v čas, ko je bilo pokopavanje s Plečnikovega Vrta vseh svetih po odredbi oblasti, menda iz sanitarnih razlogov, ukinjeno. Kraj poslednjega slovesa so postale nove Žale s sanitarno ustreznimi vežicami, pa tudi z vseh simbolov očiščenima poslovilnima dvoranama....