Promocija kmeta se začne že v šoli, vrtcu

Trije meseci so minili, odkar se je nekdanji kmetijski minister dr. Jože Podgoršek na volitvah, na katerih se je prepričljive zmage veselil Forum za kmetijstvo in podeželje SDS, ki ga vodi, zavihtel na čelo Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). Ob svežnju kmetijske zakonodaje, ki je pravkar v javni obravnavi, smo se z njim pogovarjali o ključnih izzivih slovenskega kmetijstva, njegovi prihodnosti in strategiji, pa tudi o tem, kako popraviti ugled kmeta v družbi in kmetijstvo narediti privlačnejše za mlade. Katere bodo ali so že bile vaše prve poteze na čelu KGZS? Veliko časa za uvajanje ni bilo, nemudoma smo začeli intenzivno delati. Takoj po prihodu smo se morali resno lotiti zakonodajnih predlogov, ki pomembno vplivajo na količino birokratskih bremen za kmetijska gospodarstva, in obrambe kmetij proti njim. Navezali smo tesne stike s ključnimi ministrstvi in poslanskimi skupinami koalicije in opozicije, pomembno je namreč, da se predstavimo čim širši politični sferi in odločevalcem. Dosegamo že prve rezultate, skupaj z Upravo za varno hrano želimo pravilnik o biovarnosti pripraviti tako, da bi bil manj birokratsko zahteven, a bi vseeno sledil svojemu namenu – preprečevanju prenosa bolezni z ene kmetije na drugo. Hkrati smo ministrstvu, pristojnemu za energijo, predstavili težave kmetov, ki so zadnja leta investirali v sončne elektrarne in nato doživeli visok skok omrežnine. Minister je obljubil pripravo ukrepov za ublažitev izjemnih skokov. Imamo dokazila o kar 650-odstotni rasti omrežnin, dobivamo pa še informacije od hmeljarjev in tistih, ki imajo namakalne sisteme, kjer pa so skoki omrežnine še bistveno višji. Pred tedni je javnost razburil primer neprimerne reje kokoši na eni od pomurskih kmetij. Gre po vašem za osamljen primer in kakšna je odgovornost inšpekcijskih služb? Prepričan sem, da gre bolj kot ne za osamljene primere, imam pa ničelno toleranco do takšnih neprimernih rej, če do njih res prihaja. A glavnina slovenskih kmetij vendarle dela bolje in drugače. Večina slovenskih živali ima celo imena, niso zgolj številke, in večina lastnikov dela z njimi zelo vestno, skrbno. Na goveda se nekateri lastniki tako navežejo, da celo steče kaka solza, ko gre bikec v klavnico. Je pa tako kot povsod tudi v slovenskem prostoru kdo, ki ne izvaja vseh praks, kot bi jih moral. Upam, da bomo slovensko kmetijstvo ocenjevali na podlagi večinske pozitivne prakse in ne na podlagi posameznih zavržnih, neprimernih ravnanj. Inšpekcijske postopke težko komentiram, a sem prepričan, da bi tudi inšpekcija, zadolžena za to področje skupaj z veterinarji, lahko učinkoviteje in bolj zgodaj preprečevala takšne ekscese, nepravilnosti. Pred časom pa je odmeval primer odvzema živali s kmetije Možgan iz Leskovca pri Krškem. Kaj se lahko kmetijske organizacije naučite iz tega primera? Pomembno je, da se pri dobrobiti živali ali na področju kmetijstva ne gremo aktivizma, kar je zelo velika nevarnost, težava. Ravno pri kmetiji Možgan je bil v ospredju aktivizem. Ker je kmetija dobila skoraj vse živali nazaj, je šlo torej pri odvzemu res narobe vse, kar je lahko šlo. Tudi ta reja živali ni bila standard, ki bi si ga želeli, vendar pa živali niso bile ogrožene do te mere, da bi prišlo do ad hoc odvzema, do česar lahko pride pod dvema pogojema: če je resno ogroženo zdravje živali ali pa ljudi. Tej kmetiji bi inšpektorica lahko naložila najprej odpravo nepravilnosti, potem pa ukrepe, ki se lahko postopoma stopnjujejo, morda tudi z odvzemom. Ne pa aktivistični, skoraj medijski odvzem pred očmi javnosti! Vesel sem, da so tudi tu organi storili vse, da so zaščitili kmeta, kar nam vliva upanje, da so inšpekcije dovolj neodvisne, da jim gre zaupati, da ne padejo pod vplivom aktivizma in nevladnih organizacij. Ali iz vaših besed prav razberem, da komunikacija ministrstva z vami ni takšna, kot bi si je želeli? Presenečen sem, da je res tako – da ministrstvo ne komunicira z nevladnimi organizacijami. To je že dlje trajajoča praksa, ker pa so pred nami ključni zakoni, bi si vendarle želeli dejavne vloge nevladnih organizacij in aktivnega sodelovanja z ministrstvom. Še decembra smo prosili, pozivali ministrstvo, naj nam vendarle da že pripravljene dele zakona, da bi jih skupaj z njimi dograjevali, preden gredo v javno razpravo, da se ne bomo pogovarjali prek medijev, temveč da strokovno sodelujemo, delamo, sedimo za isto mizo in pišemo zakon ali posamezen člen v njem. Pri uredbah, ki prihajajo zdaj, ne dosežemo nobenega usklajevanja, ampak si samo dopisujemo. Mi damo pripombe, oni nam vrnejo nazaj in uredba gre na vlado brez usklajevanja. Te prakse resnično nisem pričakoval, ne nazadnje imam nekaj izkušenj tudi z druge strani in vem, da ko smo delali ključne zakone in strateški načrt, so bili zbornica in druge nevladne organizacije naš dnevni sogovornik. Tudi na terenu smo šli pogledat, ali je zakon izvršljiv. V mojem mandatu je sprememba Zakona o zaščiti živali dobila v manjšinski vladi več kot dvotretjinsko podporo v Državnem zboru, in to le zato, ker smo jo usklajevali prav z vsemi, tudi na terenu – to je prava pot za usklajevanje zakonske materije. Zdaj pa resnično pogrešam aktivnejšo komunikacijo, na spoznavnem sestanku nam je bilo to obljubljeno, od tedaj pa je drugače. Že na letni novinarski konferenci ste našteli nekaj uresničenih in bistveno več neuresničenih stavkovnih zahtev. Katere od njih bi bilo treba realizirati najprej, nemudoma? Glede stavkovnih zahtev je moje stališče drugačno: ne opredeljujem se več do tega, kaj bi morali z njimi narediti, eno leto je že od njih, mi pa se še pogovarjamo, kako jih udejanjiti. Kot predsednik zbornice sem bil na enem usklajevanju in težko rečem, da smo se usklajevali, kajti za usklajevanje potrebuješ sogovornika, s katerim se lahko kompetentno pogovarjaš. Sedeli smo nekaj ur, se pogovarjali zgolj o štirih točkah, a o nobeni nismo sprejeli zavezujoče odločitve. Stavkovne zahteve so sicer pomembne, a se z njimi nihče več resno ne ukvarja. Pred nami so pomembnejša vprašanja, področja zakonodaje se nameravamo lotiti z vsemi silami, ki jih imamo, šli bomo tudi na teren. Ministrici smo predlagali, da podaljša javno razpravo za pripombe na zakonodajo, čemur je ministrica tudi prisluhnila, saj gre vendarle za zelo pomembno zakonodajo, ki se tiče vsakega slovenskega kmeta in gozdarja. Verjamem, da je ministrstvo v časovni stiski, kajti volitve bodo čez dobro leto, večina zadev se bo zgodila do konca tega leta. A časovna stiska ne more biti razlog, da se zakoni pripravljajo manj kakovostno, da izločiš razpravo in iskanje boljših rešitev. Delež mladih prevzemnikov kmetij je v primerjavi z evropskim povprečjem nizek. Zakaj? In kako krivuljo ponovno obrniti navzgor? Res je. V Sloveniji je le 4 % kmetov, starih pod 35 let, v Evropi je ta delež sicer višji, a še vedno samo 6-odstoten, tudi z evropskim povprečjem se ni ravno hvaliti. To je resna skrb vseh odločevalcev. Še večja skrb je, da je bilo v zadnjih dveh letih od vseh razpisov za mlade prevzemnike porabljenih zgolj 55 % sredstev. V času, ko sem sam še deloval na ministrstvu, so bila ta sredstva domala vedno porabljena, včasih jih je celo zmanjkalo in smo dali ponovni razpis, kajti pri mladih prevzemnikih je prav, da vsi, ki se za to odločijo, dobijo podporo. To so skrb vzbujajoči podatki, a če bomo storili nekaj korakov za stabilizacijo dohodka na kmetijah, promocijo poklica kmeta, spoštovanje do kmeta, potem bo tudi mladih kmetov več. Toda to je proces. Zdaj smo v procesu padanja in bo treba priti do odboja navzgor. Zavedamo se, da se promocija kmeta začne že v vrtcu, osnovni šoli. Imamo naravoslovne dneve, ko gredo šole na kmetije, hkrati pa imamo v učbeniku napisano, da je kmet največji onesnaževalec. Morda je še huje kot v prejšnjem sistemu, ko so kmetu vendarle priznali, da je tisti, ki prideluje hrano, obdeluje krajino … V okolju še vedno ni pozitivnega odnosa do kmetov, že v učbenikih imamo težavo, mladi se ne upajo javno izpostavljati, da bi šli radi po izobrazbeni poti naprej. Tu so izzivi, ki jih bo treba rešiti: dohodkovni položaj, status kmeta, ugled v okolici – na tem bo treba graditi. Samooskrba je v Sloveniji od živila do živila različna. Kako zagotoviti enakomernejšo samooskrbo? Slovenija je bila, je in bo tradicionalno živinorejska država. Imamo ¾ vseh kmetijskih zemljišč v uporabi na območjih z omejenimi dejavniki, v tem delu je tudi večina travnikov, in če hočemo te površine ohraniti obdelane, preprečiti zaraščanje, potrebujemo rastlinojedo, travojedo, pašno žival, torej drobnico ali govedo. Slovenija je po naravni danosti tu najmočneje samooskrbna, mleka imamo več, kot ga porabimo, rdečega mesa približno, kot ga porabimo, jajc in belega mesa prav tako, edino pri svinjskem mesu smo od osamosvojitve, ko smo bili 80-% samooskrbni, padli na 30–35 % samooskrbe. Premalo površin imamo, kjer bi lahko izvajali intenzivno rastlinsko pridelavo in tu povečali samooskrbo, smo pa zelo odvisni tudi od podnebnih sprememb in od naravnih danosti v posameznem letu. Za večjo samooskrbo bi morali stabilizirati rastlinsko pridelavo, investirati, promovirati, vlagati v prilagajanje na podnebne spremembe, v namakalne sisteme, mreže proti toči, rastlinjake, oroševanje proti pozebi, imamo nekaj tehnologij, ki bi jih lahko bolj uporabljali, pa jih za zdaj še zelo zadržano. Ko smo delali strateški načrt, je Republika Slovenija zagotovila dodatnih 310 milijonov € za investicije in pomemben del je šel tudi za prilagajanje na podnebne spremembe, za dobrobit živali in za živilskopredelovalni sektor, torej za dvig konkurenčnosti celotne verige. A razpisi ne sledijo temu, da bi se ta denar začel učinkovito plemenititi na kmetijah. Kje pa vi osebno kupujete meso, sadje, zelenjavo in ostala živila? Doma imamo kmetijo in smo veseli, da zelenjavo in vsaj delček sadja pridelamo doma. Druge proizvode pa, če se le da, kupujemo na kmetijah – jogurte, tudi meso, sicer pa gremo v trgovino kot vsak slovenski potrošnik, a smo kot kupci zelo zahtevni. Kot eni redkih beremo deklaracije, zanima nas tudi poreklo, v našem vozičku ne boste videli tujega prehranskega izdelka. Že mnogo let sledimo tej logiki in tudi otroke vzgajamo v smeri, da skušamo kupovati lokalno, slovensko, celo do te mere, da je nekoč hči, ko so imeli v šoli za malico banano, doma vprašala, zakaj dobijo v šoli banane, ki ne rastejo v Sloveniji. Če bi prišlo še kdaj do protestov slovenskih kmetov, ki bi s traktorji zasedali ulice, ali jih boste podprli? Proteste po Evropi vodi vedno sindikat. In prav je tako. Tudi slovenske protestne zahteve je vodil sindikat s podporo nevladnih organizacij. Če bo v zakonodajnih paketih prišlo do velikih odklonov od tega, kar si želimo, in če se ministrstvo ne bo voljno usklajevati in iskati skupnih boljših rešitev za to, da bo slovenskemu kmetu laže ali ne slabše kot sedaj, bomo uporabili vsa demokratična sredstva, da opozorimo vlado in ministrstvo na anomalije. Upam, da do tega ne bo prišlo, sam nisem zagovornik protestov. Vsak protest se začne ali konča za mizo, zato prisegamo na dialog. Če pa bo do tega prišlo, se bomo z vsemi nevladnimi organizacijami posvetovali, kako peljati tudi to obliko demokratičnega izražanja, in bomo z našo ekipo pomagali pri organizaciji, saj gre za slovenskega kmeta in lastnika gozdov. Uporabiti moramo prav vse demokratične procese, da zagovarjamo svoja stališča. Oba si želiva, da bi bil čez desetletje status kmeta in kmetijstva boljši kot danes. Kakšna pa je realna perspektiva? Zelo si želimo, da bi naredili resno strategijo razvoja slovenskega kmetijstva in gozdarstva, ki bo presegla leto 2035. Če bomo to storili in ji sledili, se bo status kmeta popravil. Upam, da ne bomo vnovič v takšnih situacijah, kot je bila kovidna kriza, vojna v Ukrajini, ko smo gledali, kaj imamo v Sloveniji, šteli zalogo pri vseh deležnikih v verigi. Kajti o kmetijstvu v Sloveniji govorimo le, ko se res bojimo, ali imamo dovolj vsega. Samooskrba se vedno dela v mirnem času. Od tega, da posadiš drevo, do prvega jabolka potrebuješ nekaj let; od telička do bika in od telice do mleka prav tako. Potrebuješ predvidljivost in zlasti hleve, stroje, skladišča, hladilnice – tega se ne da zgraditi čez noč. Zato je prav, da tudi slovenski potrošniki pomagajo pri samooskrbi, so zahtevni in dajo priložnost tudi lokalnemu kmetijstvu. Pri vsakem nakupu se odločamo, koga podpiramo: slovenskega ali globalnega kmeta. Če bo imel slovenski kmet priložnost pridelovati, prodajati, potem bo tudi delal. Če se bodo tržne poti zaprle, bo prenehal – in to bo negativno vplivalo na samooskrbo. Zato naj se vsakdo vpraša, kakšno hrano želimo imeti, kakšno hrano kupujemo in kako s tem pomagamo slovenskemu kmetijstvu in tudi okolici – če slovenski kmet dela, kosi, pase živino, bo Slovenija lepa, obdelana, poseljena.

Promocija kmeta se začne že v šoli, vrtcu

Promocija kmeta se začne že v šoli, vrtcu

Katere bodo ali so že bile vaše prve poteze na čelu KGZS?

SEŽANA – Kresniki povabili v goste pevce iz Rakitne

Misli mi uhajajo pri molitvi

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.