Prvi duhovni dnevnik v slovenski književnosti

Na ZRC SAZU nastaja v okviru raziskav starejše slovenske književnosti zbirka elektronskih izdaj besedil iz časa od 17. do 19. stoletja »Slovensko baročno slovstvo«, ki jo ureja dr. Matija Ogrin. Med njimi je v prostem dostopu objavljena tudi izdaja Dokumenti o mističnem življenju Magdalene Gornik. Trenutno je prepisanih in javno dostopnih 300 strani rokopisa. To je manjši del dokumentov, ki pa odpira neposreden vpogled v duhovno življenje Božje služabnice, po domače Gornikove Lenke. Na ZRC SAZU nastaja prepis dokumentov o Magdaleni Gornik. Kje in v kakšni obliki so dokumenti ohranjeni? Kmalu potem, ko se je začelo Magdalenino intenzivno mistično življenje, torej ko je bila leta 1848 stara 13 let, so izredni mistični pojavi, ki so jo spremljali, pritegnili veliko pozornost, vzbudili vznemirjenje, pa tudi nejeverno zavračanje, obtožbe glede sleparstva ipd. Zato so redki duhovniki, ki so se prepričali, da so pojavi pristni in nadnaravni, začeli dogodke zapisovati – denimo pojavljanje zlatega križca na njenih prsih, mistično obhajilo, zlasti pa znamenja Jezusovega trpljenja. Tako so nastali zgodnji dokumenti, morda že v letu 1849. Ohranjeni so v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, en snopič, ki ga je Magdalena lastnoročno napisala, pa se je ohranil v NUK. Kaj vse zajemajo dokumenti in kdo je njihov avtor? Kaj vemo o avtorju? Večinoma so to zapisi duhovnikov, ki so Magdaleno podpirali in ji svetovali, naj tudi sama zapisuje razodetja, ki so ji bila dana. To sta bila zlasti oba sodraška »kaplana«, ki sta delovala na Gori: Jurij Janež in Jože Žagar. Veliko je o Magdaleni zapisal tudi njej naklonjen laik, uradnik Janez Plaper. Vse te zapise je vestno prepisoval frančiškanski brat Tobija Vernik (1801–1886). Izvirni rokopisi so se seveda izgubili, toda veliko tega, kar je marljivo prepisal br. Tobija, se je ohranilo. Tako je neznatni frančiškanski brat Tobija Vernik, ki je v samostanu opravljal delo krojača, zaslužen za veliko večino dokumentov, ki jih imamo o Magdaleni. Bog si za doseganje svojih ciljev očitno rad izbere neznatna sredstva. Kako obsežno je gradivo? Kako vemo, da je avtentično? Ohranilo se nam je vsega morda tri tisoč strani ali kaj več. Dovolj, da se pokaže celostna podoba slovenske mistikinje, ki jo je teologinja Martina Kraljič odlično prikazala v knjigi Magdalena Gornik, temeljnem delu, ki bo še dolgo ostalo nepreseženo. Vprašanje o avtentičnosti je pomembno. Kako vemo, da so dokumenti pristni? Prvič, ohranjenih je nekaj Magdaleninih avtografov, t. j. lastnoročnih, celo podpisanih zapisov. Glavna roka, brat Tobija, je identična z roko sijajnega molitvenika, ohranjenega v Nazarjah. Opisan je v Registru rokopisov slovenskega slovstva Ms 184 na spletu. Zato ni dvoma, kdo je dokumente o Magdaleni zapisal. Glede drugih piscev, ki so dajali gradivo bratu Tobiju, pa vemo, da so bili oni sami, Magdalena in sploh duhovniki njene župnije pod hudim pritiskom javnosti, časopisov in tedanjih avstrijskih oblasti. Te so bile politično konservativne, intelektualno in duhovno pa zelo razsvetljensko-liberalne. Duhovniki, ki so Magdaleno podpirali in o njej pisali, so bili zato dolga leta v latentnem konfliktu z oblastjo, ki je preganjala »vraževerje in zlorabo vere«. Bali so se groženj, da bo država Magdaleno kratko malo odpeljala v »norišnico«. Zavedali so se svoje težke odgovornosti. Jožef Žagar je dne 3. junija 1855 zapisal: »Ena sama napčno povedana ali zastoplena beseda zna ti reči vso drugo podobo napraviti.« V tem napetem vzdušju so bili pisci, ki so zbirali pričevanja o Magdaleni, prisiljeni k skrajni resnicoljubnosti. Če bi jih privedli pred sodišče, bi morali s prisego potrditi avtentičnost vsake besede. Ali so med dokumenti tudi Magdalenini rokopisi? Da, ohranilo se je tudi nekaj njenih lastnoročnih rokopisov. V NŠAL je ohranjenih 22 strani, zvežček v NUK pa obsega kakšnih 40. Med tem gradivom sta dve Magdalenini pismi, tisto z dne 14. rožnega cveta (junija) 1851 je skoraj gotovo namenjeno bratu Tobiju Verniku, glavnemu piscu in prepisovalcu dokumentov. Besedila so nastajala v 19. stoletju – v kakšnem jeziku so napisana? Magdalenini avtografi so, razen pisma br. Tobiju, vsi napisani že v sodobni pisavi, slovenici, vendar Magdalena zapisuje svoje dolenjsko narečje, kakor ga je slišala in znala zapisati. Za moj občutek je to zelo lepa slovenščina, eden od bogatih domačih odtenkov. Brat Tobija pa je vse zapisoval v bohoričici, v precej kultiviranem knjižnem zapisu z nekaj gorenjskimi vplivi, ki ga zlahka beremo. Se morda v besedilih vleče kakšna rdeča nit kot Magdalenino sporočilo? Kaj je Magdalenino sporočilo današnjemu svetu? Močna in nezgrešljiva rdeča nit skoraj vseh Magdaleninih sporočil je njen klic slehernemu človeku, da je zanj nujno in rešilno, da se življenjsko obrne k Jezusu Kristusu. V Magdaleninih zapiskih so pomembne zabeležke, da so bila nekatera razodetja namenjena samo njej in o teh ni smela ne pisati ne govoriti. Vsa druga, o katerih je smela pisati, pa so torej logično namenjena nam vsem. To je glas Jezusa, Matere Božje in drugih svetih oseb, ki nas prosijo – celo z žalostnimi vzdihi in solzami – za oseben obrat k Jezusu. Kdor se noče obrniti k Jezusu in prositi za usmiljenje, tega čaka Božja pravica. Kaj za literarnega zgodovinarja pomeni transkripcija besedil o mistikinji? Kako je urejena Velika knjiga prikazovanj in kdo bo imel dostop do nje? Z gledišča literarne zgodovine so Magdalenine izpovedi, čeravno v zapisu drugih rok, vsekakor prvi duhovni dnevnik v slovenski književnosti, verjetno celo prvi dnevnik v slovenščini sploh. Česa podobnega ni bilo poprej in dolgo tudi ne pozneje. Lahko bi rekli, da je to zelo osebna duhovna avtobiografija. Toda namen teh besedil seveda ni govoriti o Magdaleni. Kar so svete osebe povedale Magdaleni, je domala vse namenjeno nam. Rokopisna knjiga, ki jo za našo elektronsko izdajo prepisuje Barbara Lenarčič in jo postopoma objavljamo, je zbornik mnogih dokumentov, ki niso urejeni kronološko ali kako drugače, marveč so verjetno naključno ohranjeni preostanek širše skupine zdaj izgubljenih besedil. Že Magdalena sama je verjetno napisala številne zvezke, toda ohranil se je samo eden v NUK in 22 listov v NŠAL. Celotno rokopisno knjigo, čez 800 strani dokumentov, si je moč ogledati na spletu v obliki digitalnih faksimilov v Registru rokopisov slovenskega slovstva, Ms 206. Toda večini bralcev bo dosti lažje brati prepis v naši elektronski izdaji na portalu Slovensko baročno slovstvo. Dokumenti o Magdaleni sicer res ne spadajo več v baročno dobo. Njena sporočila pa definitivno nagovarjajo vse dobe – nagovarjajo jedro človeka. Ksenja Hočevar Izdaja Dokumenti o mističnem življenju Magdalene Gornik je javno dostopna na naslovu: https://sbs.manuscripta.zrc-sazu.si

Prvi duhovni dnevnik v slovenski književnosti

Prvi duhovni dnevnik v slovenski književnosti

Na ZRC SAZU nastaja prepis dokumentov o Magdaleni Gornik. Kje in v kakšni obliki so dokumenti ohranjeni?

Brivec in njegova stranka – papež

Gosenica z obsežnim jedilnikom

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.