Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj

Puharjeva življenjska pot Janez Avguštin Puhar je bil rojen 26. avgusta 1814 v kamnoseški družini v Kranju. Njegov oče Jožef Puhar (1776–1852), posestnik in kamnoseški mojster za mlinske kamne, se je kot vdovec leta 1812 poročil z Marijo Lebar (1783–1866) iz Struževega pri Kranju. Janez Puhar je bil prvi otrok iz tega drugega zakona. Imel je brata Matija, ki je prav tako postal duhovnik, in tri sestre: Francko, Johano in Terezijo. Francka Puhar, ki je bila odlična pevka (imenovali so jo »Kranja slavček«), je umrla v mladih letih. Janez je obiskoval normalko v Kranju in po končanem tretjem razredu gimnazijo v Ljubljani. Odlikoval se je z znanjem tujih jezikov in matematično-naravoslovnih predmetov, ukvarjal se je z risanjem. Profesor fizike in kemije Janez Kersnik ga je navdušil za razne kemijske poskuse. Želel se je posvetiti umetnosti, vendar se je na materino željo odločil za duhovniški poklic. 31. marca 1838 je imel v Kranju novo mašo in istega leta postal župnijski pomočnik (kooperator) v Leskovcu pri Krškem. Kot kaplan je služboval v Svibnem (1939), Metliki (1839), Ljubnem na Gorenjskem (1842), Radovljici (1845), na Bledu (1846–1853), v Cerkljah na Gorenjskem (1853–1861), Smledniku (1861), Kamniku (1862) in na Dovjem (1863). Jurij Jarc je zapisal, da je Puhar slovel kot »hvalevreden dušni pastir, imajo ga povsod radi, je jako domač, postrežen, dobrovoljen pa tudi učen mož«. Puharjevo zanimanje za posvetne reči, fotografijo, tehniko, slikarstvo in pesništvo je najbrž prispevalo k temu, da nikoli ni dobil svoje župnije. Umrl je zaradi sušice 7. avgusta 1864 v Kranju. Zaradi dolgoletnega vdihavanja strupenih živosrebrnih in žveplenih hlapov med fotografskimi poskusi naj bi mu odpovedala pljuča. Janez Puhar se je z dagerotipijo, tj. z najstarejšim načinom fotografiranja, ki ga je iznašel francoski slikar Louis Mandé Daguerre, seznanil zelo zgodaj. O Daguerrovi iznajdbi je ljubljanski časnik za umetnost, znanost in družabno življenje Carniolia prvič poročal na začetku leta 1839. Puhar, ki je tehniko dagerotipije obvladal že naslednje leto, je postal prvi znani dagerotipist na Slovenskem, vendar se njegove dagerotipije niso ohranile. Dagerotipija (unikatna svetlobna slika, direktni pozitiv na posrebreni kovinski podlagi) je bila zahtevna in draga fotografska tehnika. Puhar je naslednje leto v Metliki odkril cenejši in lažji način kopiranja grafik in risb s pomočjo steklenih plošč, prekritih z žveplenimi izparinami. Svoj izum je opisal v Carniolii junija 1840. S poskusi je nadaljeval v Ljubnem na Gorenjskem, kamor je bil prestavljen februarja 1842 za kaplana, in nato na Bledu. Za rojstni dan Puharjevega izuma velja 19. april 1842, tedaj se je Puharju v Ljubnem posrečil nov način fotografiranja. Puhar je obvestilo o odkritju hyalotipije (slike na steklu) oziroma »svetlopisa« objavil aprila 1843 v Carniolii. Članek je ponatisnil graški strokovni časopis Innerösterreichisches Industrie- und Gewerbe Blatt. Puharjev fotografski postopek Posebnost Puharjevega izuma sta bila kemični postopek z žveplenimi izparinami in suh fotografski proces. Tako kot dagerotipije so bile tudi Puharjeve fotografije hkrati negativ in pozitiv, odvisno od kota vpadne svetlobe ali temnega ozadja. Puhar je zadnjo stran steklenih plošč zatemnil oziroma postavil steklene plošče pred črno ozadje, ki je obrnilo tone in dalo videz pozitiva. Prednost njegovega fotografskega postopka je bila v krajšem osvetlitvenem času kot pri drugih sočasnih postopkih. Puhar je leta 1843 pisal o 15 sekundah. Joseph Nicephore Niepce je, denimo, fotografsko ploščo za prvo znano fotografsko podobo iz okoli leta 1826 osvetljeval kar osem ur. Osvetlitev pri postopku fotografiranja na steklo Abela Niépcea de Saint-Victor je trajala 15 minut. Dolgotrajen postopek ni bil primeren za izdelavo fotografskih portretov. S steklom so eksperimentirali Nicéphore Niépce (že pred letom 1829), Daguerre, John Hershel, Robert Hunt idr. Vendar nikomur ni uspelo razviti uporabnega postopka za fotografijo na steklu. Puharju je za pet let uspelo prehiteti podoben izum Francoza Abela Niépcea de Saint-Victor, ki v večini svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo. Ko je Puhar izvedel, da je Niépce o svojem izumu leta 1847 obvestil francosko Akademijo znanosti in naslednje leto objavil podrobnosti o postopku, je začel iskati pot za uveljavitev svojega prvenstva. Septembra 1849 je Puharjev izum na shodu ljubljanskih znanstvenikov predstavil naravoslovec Ferdinand Schmid. Nato je Puhar januarja 1851 opis svojega fotografskega postopka objavil v Poročilih matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti na Dunaju. Pot do priznanja in zapuščina Puhar je leta 1851 kot eden od samo treh fotografov iz Avstrijskega cesarstva svoje fotografije na steklu predstavil na Véliki razstavi v Londonu, ki je bila prva velika mednarodna gospodarska razstava sploh. Naslednje leto je sodeloval na svetovni razstavi v New Yorku. Istega leta 1852 se je obrnil na francosko Narodno akademijo za kmetijstvo, manufakturo in trgovino (Académie Nationale, Agricole, Manufacturière et Commerciale) in ta mu je 17. junija 1852 podelila diplomo, s katero mu je priznala naziv »izumitelja fotografije na steklo«. Puharja je upoštevala tudi francoska enciklopedija o fotografiji Repertoire encyclopédique de Photographie, ki jo je v šestih zvezkih med letoma 1862 in 1866 v Parizu izdal naravoslovec in fotograf Pierre Henri Moulin du Coundray de La Blanchère. Puhar je mnogo fotografiral. Njegova fotografska zapuščina je večinoma izgubljena. Ohranjenih je samo šest fotografij, ki jih je izdelal po lastnem kemičnem postopku (puharotipije): dvoje avtoportretov, portreta sestre in svaka, dvojni portret Puharja in Andreja Vavkna ter veduta Cerkelj na Gorenjskem. Na fotografijah so vidne poškodbe, načel jih je zob časa, vendar so se ohranile, kar je dokaz, da je Puharju uspela trajna slika. Največ Puharjevih fotografij hrani danes Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Dvojni portret slikarja Ivana Franketa (1841–1927) in Andreja Vavkna (1838–1898) se je ohranil pri Vavknovih potomcih. Franke in Vavken sta zaigrala prizor nalivanja vina in nazdravljanja (prvi žanrski motiv v domači fotografiji). Vavken je bil učitelj in organist v Cerkljah, hkrati pa je vodil svoje posestvo, trgovino, gostilno in pošto. Slovel je kot pevec, zborovodja in skladatelj. Uglasbil je več Puharjevih pesmi, med drugim »Otožnico po rajnkem Kamilu Mašeku, c. kr. učeniku glasbe v Ljubljani«. Kamilo Mašek (1831–1859) je bil slovenski zgodnjeromantični skladatelj češkega rodu. Pesem je ponarodela kot žalostinka »Vigred se povrne«. V okolici Črnomlja jo je slišal skladatelj in zborovodja Oskar Dev, jo harmoniziral za moški zbor ter objavil kot belokranjsko narodno pesem. Damir Globočnik

Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj

Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj

Puharjeva življenjska pot

Škof Matevž Ravnikar, oče slovenske proze

Kaj doživljam, ko gledam v nočno nebo?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.