Draga gosta, zakaj se sama ukvarjata s športom, kaj vaju žene in kdaj sta svoj odnos do njega začela bolj temeljito reflektirati?

Robert Lombar Sterniša: Jaz sem s športom začel večinoma zaradi očeta, kmalu, pri štirih letih sem začel trenirati hokej in tako dobil določeno navado, rutino, treningi vsak dan … Kasneje sem presedlal na tajski boks, vmes sem bil nekaj časa prost, a si nekako ne predstavljam življenja brez športa. Ne počutim se dobro, če ne treniram. Prav preko športa pa sem se kasneje tudi spreobrnil. Krščen sem bil že prej, vendar se potem dolgo časa nisem posvečal veri, vse do dogodka pred tremi leti: bil sem na Tajskem, se pripravljal na borbo in sredi stresa in utrujenosti, ki ju terja profesionalni šport, sem iskal neki višji pomen, se spraševal o namenu svojega življenja, kam grem, kaj hočem … Tako sem preko spleta našel neko molitev, ki sem jo začel ponavljati. Pred borbo sem se umiril in si rekel, naj se zgodi Božja volja, prepustil sem vse to višji sili, da sem se...