Zavetnik: Poitiersa; lončarjev in tkalcev; proti otroški vročici, proti gobavosti, proti ranam na želodcu, oteklinam in garjam, proti vodnim nevarnostim

Zemeljske sreče ta »kraljica« v svojem življenju prav gotovo ni užila dosti, zato pa toliko več božjega. Že otroštvo so ji grenili družinski razdori in vojske. Pozneje je morala v zakonu (otrok nista imela) prenašati krutega in razuzdanega moža, ki je opustošil njeno domovino, preganjal ali pobil njene sorodnike. Pravijo, da jo je imel na svoj čuden način rad, a jo je kljub temu ta »ljubezen« pripeljala do tega, da se je na koncu zatekla v cerkev in izprosila od škofa Medarda blagoslov za Bogu posvečeno življenje. Mož je ni preganjal, tako da je poslej lahko živela za Boga in reveže, posebno gobavce. Čez čas se je umaknila v samostan v Poitiersu in v njem v miru in božji tihoti odmirala temu svetu.



Ime: Izhaja iz starovisokonemških besed »rat« (svetovalec) in »gund« (boj); torej pomeni »svetovalko v boju«.

Rodila se je okoli leta 518 v Erfurtu na Saškem, jugozahodnem delu Nemčije,
umrla pa 13. avgusta 587 v Poitiersu v Franciji.

Družina: Bila je hči poganskega turinškega kralja Bertaharja, ki ga je lastni brat Hermanefried ubil, pobiti pa so bili tudi njena mati in vsi bratje in sestre. Preživela sta le Radegunda in mlajši brat. Devetnajstletno jo je v zakon prisilil krut in nasilen frankovski kralj Klotar I., ki je poleg nje imel še šest žena oz. priležnic; po skoraj dvajsetih letih zakona je pobegnila in se posvetila Bogu.

Sodobniki: vrsta papežev, med njimi Janez I., Feliks IV., Bonifacij II., Silverij, cesar Justinijan II., škofa sveti Medard in Gregor iz Toursa.

Samostan: Ustanovila je ženski samostan Naše ljube Gospe v Poi­tiersu, sprejela pravila opatinje Cezarije iz samostana v Arlesu in v njem preživela skoraj trideset let.

Zavetnica: Poitiersa; lončarjev in tkalcev; proti otroški vročici, proti gobavosti, proti ranam na želodcu, oteklinam in garjam, proti vodnim nevarnostim.

Kreposti: Bila je izobražena žena, ki je znala latinsko in grško, brala klasike in Sveto pismo ter spise cerkvenih očetov. Trdo se je pokorila, opravljala številne nočne molitve, se postila, velikodušno skrbela za reveže in trpeče ter zanje razdala vse svoje bogastvo. Spala je malo, na golih tleh, se bičala in nosila težke spokorne verige.

Življenjepis: Njen življenjepis je napisal pesnik Venancij Fortunat, na katerega je tako vplivala, da se je spreobrnil in postal duhovnik in škof v Poitiersu. Njegova je pesem Jezik moj, skrivnost opevaj.

Upodobitve: Upodabljajo jo oblečeno kot opatinjo s palico v rokah, njena krona večkrat leži na tleh. Upodobljena pa je tudi kot kraljica, kako streže ubogim. Ob sebi ima lahko tudi dva volkova (ker so ji bile zverine pokorne).

Grob: Pokopal jo je Gregor iz Toursa v njenem samostanu v Poitiersu. Pozneje so na grobu pozidali cerkev, ki se imenuje po njej in je še danes priljubljena božja pot.

Goduje: 13. avgusta.