Nadaljevanje iz: Rado Hribar, grad Strmol in partizanski umor [3]

Ksenija Gorup Hribar

2. septembra 1905 se je na Reki rodila Ksenija Gorup pl. Slavinjska, poročena Hribar, slovenska pilotka in graščakinja na gradu Strmol. Rodila se je v premožno družino kot vnukinja enega najbogatejših Slovencev vseh časov, Josipa Gorupa pl. Slavinjskega.

Leta 1926 se je poročila z Radom Hribarjem iz še ene ugledne slovenske meščanske rodbine. Kljub njeni aferi sta zakonca po nekaj letih ločenega življenja tik pred drugo svetovno vojno spet zaživela skupaj na dvorcu Strmol, ki ga je Rado kupil leta 1936. Tam sta živela tudi med nemško zasedbo Gorenjske in med njo rešila življenje marsikateremu Slovencu.

Zakonca Rado in Ksenija Hribar. VIR: Lili Hribar

Vosovec Franc Štefe - Miško iz Šenčurja je umrl marca 2016

Zakonca Rada in Ksenijo Hribar je umorila »okrožna komisija Varnostnoobveščevalne službe za okrožje Kranj«. Ko so ju leta 2015 izkopali, je član te združbe Franc Štefe - Miško iz Šenčurja še živel, umrl je marca 2016. Ker je bil v zvezi z umorom javno imenovan, je v pismu bralcev svojo krivdo zanikal.

Če na primer pri Zdenku Roterju ne moremo razumeti njegovega molka o zločinih Udbe, molk Franca Štefeta lahko razumem, saj je bil eden vodilnih vosovcev v obravnavanem delu Gorenjske. Kot takšen je nosil neposredno krivdo za nepopisno nasilje in zločine.

Zakonca Rada in Ksenijo Hribar je umorila »okrožna komisija Varnostnoobveščevalne službe za okrožje Kranj«. Ko so ju leta 2015 izkopali, je član te združbe Franc Štefe - Miško iz Šenčurja še živel, umrl je marca 2016. Pogreb na ljubljanskem pokopališču Žale. VIR: nova24tv.si

Njihova komunistična prisega drži do groba

Peter Hribar, nečak Rada Hribarja, je ob smrti Franca Štefeta - Miška iz Šenčurja za Nova24tv.si (24. marca 2016) dejal »Ta tema je zame zaključena, žal pa mi je le, da je gospod do samega konca ostal tako zadrt v svojih prepričanjih. Pred smrtjo bi lahko povedal veliko stvari, ki bi olajšale trpljenje ljudi, ki še danes ne vedo, kakšno usodo so doživeli njihovi svojci. Mislim, da je temu narodu ostal mnogo dolžan.«

Štefeta je poznal osebno, sicer zelo slabo, saj sta se srečala samo enkrat. Ob njunem srečanju je spoznal, da nikoli ne bo spremenil svojih prepričanj. »Vedeti morate, da je bil pokojni Miško drugi človek VOS-a za področje Gorenjske. Jasno in glasno ter ponosno je poudarjal, da je bil Vosovec. Vse, kar se mu je očitalo, ob vsem tem je z levo roko zamahnil, odklonil kakršnokoli komentiranje – Bog ne daj, da bi povedal kakšno novo informacijo. Ravno nasprotno, na vsako obtožbo je pribil: 'Prav je bilo!'«

Na vprašanje, ali ga moti, da pokojnemu nikoli ni bilo treba stopiti pred roko pravice, je odvrnil, da ga, vendar ni on tisti, ki je njegov tožnik. »Tisti, ki bi morali po uradni dolžnosti kaj narediti, niso naredili ničesar, pa bi morali. Moti me tudi, da ne dajo v javnost tistega, kar nosijo v sebi in kar vedo, tako bi lahko marsikomu, ki je bil hudo prizadet, olajšali spomine na takratne dogodke. Takšni pač so, njihova komunistična prisega drži do groba.«

Rado Hribar je bil oproščen krivde šele s Sklepom Okrožnega sodišča v Kranju 18. decembra 2000.

Rehabilitacija Rada Hribarja

Po vojni je komunistično sodišče Petra in Svetozarja Hribarja »obsodilo« na stalinističnih sodnih procesih, družinska podjetja in premoženje pa je režim zaplenil. Dediči so po demokratizaciji uveljavljali svoje pravice po zakonu o denacionalizaciji. Obsodbe komunističnega »sodišča« so razveljavili. Rado Hribar je bil oproščen krivde šele s Sklepom Okrožnega sodišča v Kranju 18. decembra 2000. V njem je sodišče zapisalo:

»Okrožno državno tožilstvo iz Kranja je dne 27. 11. 2000 pod opr. Št. Ktr. 1579/98 z dne 24. 11. 2000 navedlo, da po pregledu spiskovnega gradiva zaključuje, da je nesporno, da je izpodbijana priglasitev Okrajnega ljudskega odbora Kranj predstavljala kazensko sodbo ter da v obravnavanem primeru kazenski postopek zoper obsojenega pokojnega Rada Hribarja ni bil zveden in da je bil 'obsojen' na smrt oziroma likvidiran brez kazenske sodbe in celo brez kazenske obtožbe. V posledici navedenega je zato okrožno državno tožilstvo podalo izjavo, da zoper Rada Hribarja umika očitek, da je bil narodni izdajalec in naj se zato predlog OLO Kranj, št. 1172/1 z dne 26. 1. 1946 razveljavi, in sicer tako, da se odpravi izrek v delu, v katerem je bilo navedeno, da je Rado Hribar, obsojen na smrt in likvidiran kot narodni izdajalec ... Ker je bila razveljavljena obsodba, je sodišče razveljavilo tudi stransko kazen po odločbi Okrajnega sodišča v Kranju, por. St. Zp 16/46 z dne 11. 1. 1947, na podlagi katere je bilo Radu Hribarju zaplenjeno celotno premoženje.«

29. oktobra 2015 je predsednik države Borut Pahor, na gradu Strmol Kseniji in Radu Hribarju odkril spominsko ploščo. VIR: STA

Pokop umorjenih zakoncev Hribar na Žalah

Saj, za to je pri komunističnih umorih in besedičenju o »narodnih izdajalcih« tudi šlo: za krajo premoženja ljudem. Zakaj so umorjenega Hribarja »obsodili« šele 11. januarja 1947, s čimer so mu tudi »pravno« odvzeli premoženje? Zato, ker so mu ga v resnici odvzeli (ukradli) že takoj po koncu vojne.

Po najdbi posmrtnih ostankov nad Mačami in potrditvi identitete z DNK analizo so sorodniki Rada in Ksenijo Hribar leta 2015 pokopali v družinski grobnici na ljubljanskih Žalah.

29. oktobra 2015 je predsednik države Borut Pahor, na gradu Strmol Kseniji in Radu Hribarju odkril spominsko ploščo.

Iz govora predsednika države Boruta Pahorja na gradu Strmol, ko je 29. oktobra 2015 Kseniji in Radu Hribarju odkril spominsko ploščo.

Starodavni cerkvi pod Storžičem

Preddvor na Gorenjskem je star kraj, saj se v virih prvič omenja leta 1156. Tam piše, da je samostan v Vetrinju pri Celovcu leta 1147 dobil v last ozemlje na območju današnjega Preddvora.

Tudi cerkve tu so stare, saj je cerkev sv. Lovrenca nad Bašljem prvič omenjena že leta 1156. Cerkev stoji na strmem griču v vznožju visokega Storžiča. Nedaleč vstran, vzhodneje oziroma jugovzhodno od Storžiča, prav tako ob njegovem vznožju, stoji cerkev sv. Miklavža nad Mačami. Obe imata podoben arhitekturni in krajinski izgled: ležita na strmini in na gozdni jasi, do njiju se pride po strmih pešpoteh.

Cerkev sv. Miklavža nad Mačami. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev sv. Miklavža nad Mačami

Cerkev sv. Miklavža nad Mačami je gotska arhitektura, zgrajena konec 14. ali v začetku 15. stoletja, z ohranjenim zgodnjegotskim rebrasto obokanim prezbiterijem. Njen zaklad so freske v notranjosti, ki so eden najpomembnejših spomenikov »mehkega sloga« v gotskem stenskem slikarstvu v Sloveniji. Leta 1467 jih je naslikal Maški mojster, naslednik mojstra Bolfganga. Poslikava severne stene ladje predstavlja Pohod in poklon kraljev, na slavoloku je freska Prihod sv. Uršule v Köln, cerkev pa bogati tudi kasetiran ter poslikan leseni renesančni strop v ladji iz leta 1649. Freske so znane po izjemni ohranjenosti, barvno so še zelo žive, na njih pa so zanimivi prizori. Še posebej zanimiva je freska na levi strani slavoločne stene, ki prikazuje sv. Uršulo, kako s čolnom prihaja v Köln.

Cerkev sv. Miklavža nad Mačami krasijo odlično ohranjene freske, na slavoloku je freska Prihod sv. Uršule v Köln. FOTO: Ivo Žajdela

Uresničitev legende o sv. Uršuli

Toda v Kölnu so sv. Uršulo pričakali vojščaki temnih obrazov z naperjenimi puščicami, izstopa pa eden, ki visoko nad prihajajočimi vihti velik meč, s katerim bo naslednji trenutek odsekal prihajajočim, predvsem pa sv. Uršuli glavo. Kot da bi slikar slutil, da bodo čez več kot pol tisočletja v Nemčiji nasilje zganjali nasilneži temnih obrazov.

Ali, kot da bi slikar slutil, da se bo enako nasilje leta 1944 zgodilo prav tu, v ali ob tej cerkvi. Legenda o sv. Uršuli govori tako o moškem nasilniku, ugrabitelju, ki si jo je spolno zaželel, in ker ga je zavrnila, jo je prebodel s puščico, kot o odsekanih glavah.

Pogled na maško cerkev izpred Preddvora. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska ugrabitev Rada in Ksenije Hribar

Skupina partizanov Gorenjskega odreda, prav tako nasilnežev, je 4. januarja 1944 na gradu Strmol ugrabila Rada Hribarja in njegovo ženo Ksenijo. Njuna pot v nasilno smrt je ovita v tančico skrivnosti in govoric. Čez Možjanco in Preddvor so ju prignali do cerkve sv. Miklavža nad Mačami. Tu naj bi ju mučili. Ksenijo naj bi posiljevali.

Ker je bilo na začetku januarja, sredi zime, so si verjetno pomagali s cerkvijo sv. Miklavža. Tako se je Ksenija lahko zazrla v oči sv. Uršule, ki jo je moška pohota ubila pol stoletja pred tem. Tako kot je Ksenijo partizanska.

Konec v: Rado Hribar, grad Strmol in partizanski umor [5]

Ivo Žajdela, Ksenija Hribar in maška sv. Uršula, Reporter, 7. 5. 2018

1/12