Raje k vojaškemu kaplanu kot k psihologu

Pred 25 leti, točneje 21. septembra 2000, je bil podpisan sporazum med Vlado Republike Slovenije (RS) in Slovensko škofovsko konferenco (SŠK) o začetku duhovne oskrbe v Slovenski vojski (SV), mesec dni pozneje pa podoben sporazum še z Evangeličansko cerkvijo. Srebrni jubilej so slovesno praznovali 21. septembra na Brezjah. Po tem dogodku in tik pred njegovim odhodom na šestmesečno mirovno misijo na Kosovu smo se pogovarjali z vikarjem Vojaškega vikariata Slovenske vojske Matejem Jakopičem. Kaj določa sporazum med Vlado RS in SŠK o duhovni oskrbi v Slovenski vojski? Podpisala sta ga takratni predsednik Komisije SŠK za ureditev odnosov z državo dr. Anton Stres in predsednica Komisije Vlade RS za rešitev odprtih vprašanj Rimskokatoliške Cerkve pri nas Barbara Brezigar. Obsega sedem členov. Prvi člen določa, da se za duhovno oskrbo vojaških oseb katoliške vere do polnopravne ustanovitve Vojaškega ordinariata in ustreznega mednarodnega sporazuma med RS in Svetim sedežem (konkordatom) ustanovi Vojaški vikariat ter da ima služba za duhovno oskrbo v SV, ki jo vodi vojaški vikar, iste pristojnosti, kot jih ima po veljavnih cerkvenih predpisih vojaški ordinarij. V drugem členu so našteti delavci v Vojaškem vikariatu, v tretjem sistematizirana delovna mesta, v četrtem je opredeljena odgovornost vojaškega vikarja za vojaške osebe in njihove družinske člane. Dalje sporazum določa, da je Ministrstvo za obrambo dolžno na predlog vojaškega vikarja poskrbeti za primerne gmotne in prostorske pogoje za duhovno oskrbo v SV. Da bi bili ti zagotovljeni, je minister za obrambo leta 2003 izdal Pravilnik o religiozni duhovni oskrbi vojaških oseb, ki natančneje določa, kaj smejo in česa ne pastoralni delavci v SV. Koliko od tega je bilo doslej uresničeno? Na temelju omenjenega sporazuma so pozneje nastali vsi pravni akti in druge pravne podlage, ki omogočajo trajnostni razvoj duhovne oskrbe med pripadniki SV. Med njimi že omenjeni Pravilnik o religiozni duhovni oskrbi vojakov. Ta je bila vključena v Zakon o obrambi in Zakon o službi v SV. Izdelana je bila Direktiva za delovanje omenjene oskrbe, Standardni operativni postopek (SOP), duhovna oskrba vojakov je bila vključena v Pravila službe SV. Odprto ostaja vprašanje ustanovitve vojaškega ordinariata in zaposlitve koordinatorja duhovne oskrbe v civilnem delu Ministrstva za obrambo. Do česa pa še ni prišlo? V sporazumu iz leta 2000 ostajata odprti dve področji: ustanovitev Vojaškega ordinariata ali Ordinariata za obrambne sile, v katerega po svetu običajno spadajo vojaki, policisti, zaporniki, gasilci, civilna zaščita in seveda njihovi družinski člani. Če preštejemo ljudi v RS, ki opravljajo ta dela, in njihove družine, o čemer govori konstitucija Spirituale Militum curae, pridemo do zelo visoke številke. SŠK se na tem področju odloča med tradicionalnim teritorialnim načelom delovanja, ki ga v Sloveniji najbolj poznamo, in drugim vatikanskim koncilom, ki je v svojih dokumentih ob včasih nedelujočem teritorialnem načelu (župnije) predvidel tudi personalni oz. kategorialni način delovanja Katoliške Cerkve. Po svetu so to bolniške, vojaške, mladinske, zakonske in druge župnije. Drugo odprto vprašanje pa je zaposlitev koordinatorja duhovne oskrbe v civilnem delu Ministrstva za obrambo. Ta trenutno ni potreben, saj delujeta znotraj sistema samo dve verski skupnosti: Katoliška in Evangeličanska Cerkev. Če bi bilo verskih skupnosti več, bi bil koordinator gotovo potreben. Po trenutno veljavnih predpisih je vojaški vikar dolžan oskrbeti izpovedovanje vere tudi pripadnikom drugih verskih skupnosti v SV, kot sta muslimanska in pravoslavna. Kakšno je trenutno stanje? Vojaški duhovniki in ostali pastoralni delavci v Slovenski vojski smo izredno dobro sprejeti. Trenutno stanje na področju duhovne oskrbe vojakov me navdaja s hvaležnostjo za prehojeno pot. Prvi vojaški vikar msgr. dr. Jože Plut, s katerim sva začela to pionirsko delo, je vizionarsko predvidel razvoj sodobne družbe v smislu pluralističnega obdobja. SV je naredila vse, kar so predvidevale pravne podlage. Vse vojašnice v Sloveniji imajo vojaške kapele, vojaški kaplani imajo svoje prostore za pisarniško delo in pogovore z vojaki. SV nam omogoča, da spremljamo vojake v posebej težkih razmerah, kot so zahtevna terenska usposabljanja, ali v nevarnih mirovnih misijah in operacijah. To od vseh, ki delujemo v Vojaškem vikariatu, zahtevna posebno usposobljenost. Številni smo se šolali v tujini, vsi pa smo tam bili vsaj na usposabljanju. Kot vojaški vikar sem za to zelo hvaležen vsakokratnemu ministru Ministrstva za obrambo in vodstvu Slovenske vojske. Odprto pa ostaja vprašanje ustanovitve ordinariata za oborožene sile. Razumemo, da na Slovenskem primanjkuje duhovnikov in da jih škofje ne morejo dati v kategorialno pastoralo, kot je vojaška. Žal pa se zadnje čase dogaja, da smo vsi pastoralni delavci v SV prejeli dekrete ordinarijev za delo na župnijah. Kljub naši dobri volji oboje ni izvedljivo. Ne moremo sedeti na dveh stolih hkrati, služiti dvema gospodarjema. Res pa je, da so potrebe za delo v Božjem vinogradu zelo velike. Koliko vas deluje pri duhovni oskrbi vojakov? Ta čas dvanajst. Vojaški vikar, namestnik vojaškega vikarja Rimskokatoliške Cerkve, namestnica vojaškega vikarja Evangeličanske Cerkve, dva vojaška kaplana, vojaški kaplan/diakon, šest univerzitetnih diplomiranih teologov na delovnih mestih pastoralnih asistentov in civilist, vojak po 45. letu, ki skrbi za skladišča Karitas Vojaškega vikariata. Kako bi opisali svoje delo in delo vojaških duhovnikov? Pri Vojaškem vikariatu skrbimo za duhovno oskrbo vojakov v Sloveniji, njihovih družinskih članov, v mednarodnem okolju in na mirovnih misijah. Sam sem zadolžen za zagotovitev duhovne oskrbe vsem vojakom ne glede na njihovo versko prepričanje ali svetovni nazor. Tudi pripadnikom SV pravoslavne in islamske veroizpovedi, ki trenutno zaradi zakonskih omejitev še nimajo zaposlenih duhovnikov v SV, saj imajo več državljanstev, ne samo slovenskega, kar pa je pogoj za delo v obrambnih strukturah. Dejavnosti Vojaškega vikariata obsegajo tri temeljne sklope: duhovna oskrba vojakov doma, v mednarodnem okolju in na mirovnih misijah ter njihovih družinskih članov. Prvi sklop zajema zagotovitev možnosti vojakom za pogovor in nasvet; svetovanje poveljnikom s področja etike, morale in religioznih vprašanj; sodelovanje s predstavniki krajevnih verskih skupnosti; pripravo na prejem zakramentov in bogoslužja za tiste, ki to želijo; predavanja in delavnice s področja etike, morale in človekovega dostojanstva; srečanja, shode in romanja; predavanja v času priprav na mirovne misije; spremljanje bolnih in umirajočih vojakov … Duhovna oskrba družinskih članov vojaških oseb pa obsega pripravo in podeljevanje zakramentov, srečanja z versko vsebino, duhovno spremljanje v času odsotnosti zaradi služenja na mirovni misiji pa tudi zakonskih parov, ki so se poročili v Vojaškem vikariatu. Mednarodno sodelovanje zajema udeležbo na konferencah vojaških škofov in glavnih kaplanov (Slovenija je bila že dvakrat gostiteljica), tečaje za vojaške kaplane, mednarodno vsakoletno romanje v Lurd, stalno navzočnost na največjih mirovnih misijah, kot sta trenutno na Kosovu in Slovaškem, oskrbovanje vojakov iz drugih držav in še marsikaj drugega. Kako vas sprejemajo tisti, h katerim ste poslani? Na to vprašanje bi najbolje odgovorili pripadniki Slovenske vojske sami. Vsekakor je zelo zgovorna triletna anketa nekdanje ministrice za obrambo dr. Ljubice Jelušič, ki je kot dekanja Fakultete za obramboslovje z znanstvenim pristopom raziskovala »dihanje« znotraj SV. Njene ankete so pokazale, da bi se večina vernih pa tudi nevernih vojakov raje v primeru stisk in težav obrnila na vojaškega kaplana kot na psihologa. Odgovor, zakaj je tako, naj vsakdo poišče sam. Moram pa reči, da se vsi pastoralni delavci v SV čutimo zelo sprejete, hkrati pa nas SV podpira v vsem, kar potrebujemo za nemoteno delovanje, od usposabljanja do gmotnih zagotovitev. Naj navedem del izjave v zborniku ob 25-letnici delovanja Vojaškega vikariata sedanjega ministra za obrambo mag. Boruta Sajovica: »Ob prevzemu funkcije ministra za obrambo sem zelo kmalu prepoznal duhovno oskrbo kot eno izmed posebnosti na obrambnem področju, ki se odlikuje po svoji urejenosti. Duhovna oskrba je v Natovih državah standard, tako da nas organizirana duhovna oskrba v okviru celostne skrbi za pripadnike in pripadnice v Slovenski vojski postavlja ob bok drugim razvitim vojskam …« Vi in tudi predsednik SŠK škof dr. Andrej Saje sta na Brezjah opozorila na potrebno prizadevanje za mir pa tudi molitev zanj. Slikovito ste se izrazili, da okrog nas »poka«, Slovenija pa še ni v neposredni nevarnosti. Trenutne razmere v svetu in naši okolici so nepredvidljive. Vsi dosedanji papeži, vključno s sedanjim Leonom, spodbujajo k delu in molitvi za mir na svetu. Tudi škof Saje je na Brezjah na koncu povabil: »Vse ljudi dobre volje pozivam k odpovedi nasilju in neprenehni molitvi za mir v srcu in na svetu.« Treba je reči odločni »ne!« nasilju, »da!« pa prizadevanju za mir doma in po svetu. Zavezuje nas sodelovanje z Natom, nekateri pa pri nas razmišljajo o tem, da bi sami več vložili v lastno obrambo. Ali smo se kot mala država sposobni sami braniti, če nas bi napadla velesila? Te ocene kot vojaški vikar ne morem dati, na to ne more odgovoriti niti vrhovna poveljnica obrambnih sil niti minister za obrambo niti načelnik Generalštaba SV. Iz slovenske zgodovine pred 35 leti pa imamo izkušnjo uspešnega odpora mogočni JLA, in to z malo TO, Morisem, Severjem, Policijo itd. Velikost in mogočnost pogosto nista pogoj za zmago. Poglejte pregovornega Davida in Goljata … Pregovor pravi: če hočeš mir, poskrbi za njegovo obrambo. Vsi teoretiki obrambe zatrjujejo, da ta rek še vedno drži. Je pa v državi podobno kot v družini; tudi družina potrebuje varnost, gotovost, mir, nenasilje … Vse ostalo vodi v razdor. Kako gledate v prihodnost Slovenije, Slovenske vojske in svoje poslanstvo v njej? Predvsem Vojaškega vikariata? Najprej sem iz srca hvaležen Bogu in vsem ministrom za obrambo v tem obdobju (štirinajstim) in načelnikom Generalštaba SV (sedmim). Posebej pa sodelavcem znotraj Vojaškega vikariata. Obstajajo pa odprta vprašanja in možnost razvoja. Eno izmed teh je ustanovitev vojaške škofije v Sloveniji. Ob pomanjkanju duhovnikov pri nas tega trenutno ne pričakujmo. Vsi, ki delujemo na področju pastoralne oskrbe vojakov, pa smo dolžni, da vojakom to zagotovimo. Sam si kot vojaški vikar za to s sodelavci močno in vztrajno prizadevam. Pogovarjal se je Jožef Pavlič.

Dostop do članka (47174)

Raje k vojaškemu kaplanu kot k psihologu

Raje k vojaškemu kaplanu kot k psihologu

Kaj določa sporazum med Vlado RS in SŠK o duhovni oskrbi v Slovenski vojski?

VELIKA POLANA – Zakonski jubilanti obnovili obljube

Tradicionalna maša v baziliki sv. Petra

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.