Začetek koledarskega leta je za humanitarne in karitativne organizacije čas sestavljanja poročil o delu v preteklem letu. Že vrsto let zapored ta dokazujejo, da je delo organizacij pri delovanju socialne države nepogrešljivo. Še posebno velik delež pri tem nosijo prostovoljci, ki so v letu 2023 opravili več kot 8 milijonov prostovoljskih ur, od tega skoraj polovico na področju socialne varnosti. Poročilo ne zajema organizacij, ki niso navedene v vpisniku, in posameznikov z manj kot 24 registriranimi urami letno, zato je obseg dejanskega prostovoljskega dela še precej večji.

Minila so obdobja, ko sta varnost in pravičnost v največji meri slonela na družinski skupnosti; sodobne družine in način življenja ne nudijo več primerne strukture za kaj takega, zato potrebujemo splošnodružbeni aparat.

Na mestu je vprašanje, ali je razmerje med humanitarnim prostovoljskim delom in delovanjem financiranega in z zakoni urejenega aparata socialne države primerno. Na mestu je tudi vprašanje o modelu socialne države in kako naj deluje, da bo opravljal svoje naloge, pri tem pa ne obremenjeval izpostavljenih delov družbe. Minila so obdobja, ko sta varnost in pravičnost v največji meri slonela na družinski skupnosti; sodobne družine in način življenja ne nudijo več primerne strukture za kaj takega, zato potrebujemo splošnodružbeni aparat. 

Vendar, ali smo prepričani, da obstaja tudi splošni konsenz o pomenu in pojavnosti socialne države? O upravičenosti različnih mnenj ne gre dvomiti, konec koncev vire za delovanje socialne države načeloma prispevajo tisti, ki je (še) neposredno ne potrebujejo. Pri tem je prst pogosto uperjen v delovno neaktivno prebivalstvo, kot so brezposelni, bolni, starejši, migranti; še posebej v primerih zlorab. Posploševanje je že načeloma tvegana reč, a gotovo še druge perspektive socialne države kažejo, da zlorabe in želja po življenju na račun drugih niso prevladujoča težava. Socialna država namreč skrbi tudi za upoštevanje dostojanstva slehernika, za upoštevanje enakih možnosti, za odpravo diskriminacije in družbene nepravičnosti. Kaj pa v primeru višje sile, kot so še nepozabljene poplave leta 2023, plazovi, potresi, uničujoče slaba letina, suša? Pa tudi vojne, katerih vplivi oplazijo tudi našo družbo? V teh primerih se zlahka najdemo vsi, tudi najbolj pošteni in dostojanstveni posamezniki. 

Pomemben del snovi je gotovo zavedanje vedno prisotne skušnjave po izumljanju absolutne različice modela socialne države, ki naj bi za vedno rešila problem pravičnosti in varnosti.

Želja, da bi našli tisto pravo formulo, ki bo v družbi pripeljala do splošnega soglasja glede razmerja med varnostjo, ki jo želimo od socialne države, in finančnim ter družbenim bremenom, ki ga taka socialna država predstavlja, je smiselna in potrebna. Še posebej zato, ker želja po formuli, ki bo pravilno, pravično in trajnostno porazdelila vire za podporo delovanja socialne države, ni omejena na izkaz utopične misli o popolni družbi (in težnje, da bi si človek takšno družbo tudi sam sestavil, pa najsi bo zlepa ali zgrda), ampak jo zlahka razumemo kot naravno željo človeka po splošni in objektivni pravičnosti in varnosti.

Bolj pomembna je pot, ki si jo pri razmišljanju in nato sestavljanju ter udejanjanju modelov socialne države izberemo. 20. stoletje je tudi v tem primeru dober učbenik, ki dobro predstavi širok spekter sodobnih družbenih sistemov, ki so se ubadali z modelom pravičnosti in varnosti svojih družb. Še posebej pomembno za nas je vedeti, kaj so pustili za sabo, saj nas védenje dodatno zavezuje k odgovornosti.

Na osebni ravni kultivirajmo koncept skrbi za bližnjega – kristjani ga moramo dobro poznati iz zelo neposrednega nauka – in ga poudarjajmo v medsebojnih odnosih, na družbeni ravni pri soustvarjanju aparata socialne države pa ga zagovarjajmo.

Pomemben del snovi je gotovo zavedanje vedno prisotne skušnjave po izumljanju absolutne različice modela socialne države, ki naj bi za vedno rešila problem pravičnosti in varnosti. Skušnjava je že razumljiva, malo manj razumsko pa je vdajanje njej. Družba in svet se namreč vedno in nenehno spreminjata; ocean človeštva ima svoje tokove in plimovanje ter soustvarja tudi neukrotljive vremenske razmere (naj bo ta prispodoba namig v smer sodobne planetarne okoliščine, ki bo vedno bolj vplivala na družbe). Preveč je spremenljivk, vse več jih je celo v obdobju ene generacije, da bi jih znali predvideti in upoštevati. Preveč je tudi dokazov, da človek kljub tehnologiji ni nič bliže gospodovanju nad naravnimi elementi in nič boljši pri inženirstvu človeških družb.

Z osebno odgovornostjo lahko v sooblikovanje družbene stvarnosti model socialne države lažje in bolje prilagajamo kot pa z iskanjem samoroga idealne arhitekture družbene stavbe.

Kaj, če se torej ozremo nazaj v modrost, ki človeštvo spremlja od najzgodnejših dni (v spomin si prikličem razmišljanje o prvem znaku civilizacije pri starodavnih kulturah, ki ga pripisujemo antropologinji Margaret Mead. Se non è vero, è molto ben trovato. Na osebni ravni kultivirajmo koncept skrbi za bližnjega – kristjani ga moramo dobro poznati iz zelo neposrednega nauka – in ga poudarjajmo v medsebojnih odnosih, na družbeni ravni pri soustvarjanju aparata socialne države pa ga zagovarjajmo. Na tej ravni se ne bojmo prevajati izrazov, pa ob skrbi za bližnjega in karitativnosti lahko neobremenjeno govorimo o prostovoljstvu in humanitarstvu, pa tudi o aktivizmu za solidarnost, če s tem ustvarjamo boljše komunikacijske mostove. Z osebno odgovornostjo lahko v sooblikovanje družbene stvarnosti model socialne države lažje in bolje prilagajamo kot pa z iskanjem samoroga idealne arhitekture družbene stavbe.