Razmere v Alepu, kjer je v potresu kar 200.000 ljudi ostalo brez strehe nad glavo, so zelo težke. »Tisoči so zapustili domove, bodisi v šoku bodisi zato, ker obstaja nevarnost, da se bodo stavbe porušile,« je povedal fokolarin Robert Chelhod. »Ljudje čakajo na pomoč in podporo, so obupani in ne vedo, kam naj gredo,« pa pravi katoliški župnik frančiškan Bajhat Karakach. Sicer postavljajo šotore ter odpirajo šole in cerkve, a položaj je še vedno dramatičen. Zaradi pomanjkanja policistov je slabo poskrbljeno za varnost. Tisoči ostajajo brez nujno potrebne zdravstvene pomoči, vstop v sosednjo Jordanijo pa jim je zavrnjen. Pomoč po Chelhodovih besedah prihaja od krščanskih in muslimanskih nevladnih organizacij in Rdečega polmesca; razdeljevati jo poskušajo še zlasti mladi, pa tudi spremljati žrtve. »Potrebe so ogromne in to, kar prihaja, jih ne more zapolniti,« pravi. Dodaja, da člani apostolskih gibanj, nevladnih organizacij in skavti kljub vsemu upajo proti upanju, pri tem pa računajo...