Monografija, ki je izšla leta 2025 v uredništvu dr. Tomaža Ivešića in Mirjam Dujo Jurjevčič, je sad raziskovalnega projekta o slovenskih katoliških intelektualcih in narodnostnem vprašanju v transnacionalni perspektivi med letoma 1848 in 1948, izdala pa sta jo Študijski center za narodno spravo in Založba Družina.

Monografijo sta izdala Študijski center za narodno spravo in Založba Družina. FOTO: Bogomir Štefanič

Trije raziskovalni stebri

Kako je publikacijo v širši okvir ob nedavni javni predstavitvi umestil sourednik in direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić? Po njegovih besedah gre za premišljen znanstveni projekt, ki želi na novo ovrednotiti eno osrednjih tem slovenske moderne zgodovine: razmerje med vero, narodom in politiko. Posebna vrednost te monografije je v tem, »da ne obravnava katoliških intelektualcev kot obrobnih spremljevalcev narodnega razvoja, ampak kot njegove dejanske soustvarjalce«. Knjiga tako nazorno in na primerih konkretnih osebnosti pokaže, da so duhovniki, teologi, profesorji in publicisti »pomembno oblikovali slovensko narodno zavest, politične zamisli in celo predstave o tem, kje so meje narodne skupnosti«. Ob tem pa monografija »ne ponuja enostavne zgodbe o soglasju med vero in narodom, temveč razkriva napetosti, prekrivanja in premike med katoliško univerzalnostjo in nacionalno partikularnostjo«.

Geografsko se knjiga razteza čez skoraj ves slovenski prostor, posebej pa poudarja obmejna območja, kjer se odnos med vero in narodom pogosto pokaže najostreje: Koroško, Prekmurje in Primorsko.

Kot pojasnjuje dr. Ivešić, knjiga stoji na treh raziskovalnih stebrih: na študijah nacionalizmov, intelektualni zgodovini in teologiji. Kako se to konkretno kaže v posameznih prispevkih? »Avtorji ne sprašujejo le, kaj so posamezni intelektualci mislili, temveč tudi, v kakšnem jeziku so to mislili, iz kakšnih izkušenj so izhajali, v kakšnih cerkvenih in političnih okoljih so delovali ter komu so njihove ideje sploh bile namenjene. Z drugimi besedami: monografija ne bere osebnosti izolirano, ampak jih umešča v širši evropski in transnacionalni prostor.«

Ta usmeritev je razvidna že iz same vsebine. Monografija namreč zajema deset prispevkov: od metodološkega uvoda do študij o Božidarju Raiču (avtor Aleš Maver), Antonu Mahniču (Ivo Kerže), Lambertu Ehrlichu (Tamara Griesser Pečar), Matiji Slaviču (Špela Chomicki), Franu Kovačiču in Francetu Vebru (Igor Grdina), Francu Grivcu (Simon Malmenvall), Virgilu Ščeku (Matic Batič), Antonu Prešernu (Matjaž Ambrožič) in Francetu Dolinarju (Pavlina Bobič) – večina »glavnih oseb« monografije so torej duhovniki. Geografsko se knjiga razteza čez skoraj ves slovenski prostor, posebej pa poudarja obmejna območja, kjer se odnos med vero in narodom pogosto pokaže najostreje: Koroško, Prekmurje in Primorsko. To je, kot je ob predstavitvi dejal dr. Ivešić, pomembno, »ker prav na obrobjih najbolje vidimo, da narodna identiteta ni bila samoumevna, temveč vedno znova izborjena, utemeljena in branjena.«

Dr. Tomaž Ivešić. FOTO: Bogomir Štefanič

Razbijanje stereotipov

Kot uredniški poudarek je dr. Ivešić izpostavil še eno pomembno sporočilnost znanstvene monografije: po njegovi presoji je dragocena zato, ker razbija stereotip, da je bilo slovensko katolištvo do narodnega vprašanja vedno enotno. »Nasprotno,« pravi Ivešić: »V različnih regijah, v različnih generacijah in v različnih političnih razmerah so bili poudarki zelo različni. Včasih je prevladal verski moment, drugič narodni, pogosto pa sta bila oba tako prepletena, da ju ni mogoče več ločiti. Prav zato monografija ne govori le o posameznih biografijah, ampak o notranji dinamiki slovenskega katoliškega prostora.«

Dr. Tomaž Ivešić: »Knjiga Med tradicijo in moderno je pomemben, tehten in dobrodošel prispevek k slovenskemu zgodovinopisju ter k razmisleku o nas samih.«

Za prevladujočo slovensko miselnost, ki razmerje med tradicijo in moderno vidi predvsem v luči nepomirljivega nasprotja, pa je pomenljiv še en urednikov komentar: »Ta monografija nas uči, da tradicija in moderna nista nujno nasprotji. V slovenski zgodovini sta pogosto stopali skupaj, včasih v napetosti, drugič v ustvarjalnem dialogu. Prav v tem prostoru med obema pa so slovenski katoliški intelektualci soustvarjali jezik narodne pripadnosti, politične domišljije in moralne odgovornosti. Zato je knjiga Med tradicijo in moderno pomemben, tehten in dobrodošel prispevek k slovenskemu zgodovinopisju ter k razmisleku o nas samih.«

France Dolinar je bil eden ključnih nosilcev ideje slovenske državnosti, ki je bila po njegovem mnenju absolutno nujna za obstoj Slovencev.

Zgodba »viteza peresa, katolištva in slovenstva«

Omenili smo že ključne »glavne osebnosti« monografije, ki jih predstavljajo posamezni prispevki, na tem mestu pa – tudi zaradi bližine nedavnega dneva slovenske državnosti – želimo izpostaviti enega, namreč duhovnika Franceta Dolinarja (1915, Ljubljana – 1983, Rim), »viteza peresa, katolištva in slovenstva«, kot ga je v naslovu poimenovala avtorica prispevka o njem dr. Pavlina Bobič. Dolinar je bil namreč eden ključnih nosilcev ideje slovenske državnosti, ki je bila po njegovem mnenju absolutno nujna za obstoj Slovencev. A ta ideja pri njem ni nastala naenkrat, v povojni emigraciji, temveč se razvijala postopno. Po kakšnimi vplivi?

Dr. Pavlina Bobič. FOTO: Bogomir Štefanič

Intelektualno in duhovno se je Dolinar po besedah dr. Pavline Bobič odločilno oblikoval v okvirih zametkov dijaške Katoliške akcije oziroma mladcev Ernesta Tomca. Soočenja z idejnimi tokovi časa po prvi svetovni vojni so ga temeljno najbolj zaznamovali. Šlo je za »čiščenje« katoliške ideje, ki je bila po Dolinarjevem miselnem prepričanju zvezana z narodno idejo; »čiščenje« pa je bilo predvsem v kontekstu soočanja s tokovi liberalizma in komunizma v 20. letih. Kot mladec si je potem vseskozi predstavljal, da mora z vso silo svojega kritičnega uma zagovarjati najčistejše katoliške nazore. Za ponazoritev, kako temperamenten je bil kot mladostnik, je dr. Bobičeva navedla njegovo dejanje iz leta 1932, ko je v Unionsko dvorano med praznovanjem 60-letnice Antona Korošca – pripravili so ga pristaši takrat zatrte Slovenske ljudske stranke – vtihotapil slovensko zastavo in z njo na koncu praznovanja v znak protesta proti centralizmu in kraljevi diktaturi ovil slavljenca. Sledile so seveda represalije …

Pred začetkom druge svetovne vojne je po študiju na ljubljanski teološki fakulteti vpisal doktorat iz cerkvene zgodovine na rimski Gregoriani. Med vojno se je vrnil v Slovenijo, maja 1945 pa z množico drugih Slovencev postal begunec v avstrijskih in italijanskih taboriščih, kjer je bil pogosto v vlogi predavatelja. Na tej osnovi je tudi nastala njegova znamenita publikacija Slovenska državna misel, objavljena leta 1948.

Zavezan duhovni svobodi

Po mnenju njegovih sodobnikov je, kot je dejala dr. Bobičeva, »resnično strastno verjel v katoliško idejo in v narodnostno idejo, kar je bilo zanj združeno«. To se je kazalo v njegovem pisanju tako v reviji Mladi borci kot pozneje predvsem v revijah, ki so izhajale v okviru Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, zlasti v reviji Meddobje. V osrčju njegove misli je bila duhovna svoboda. Verjel je, da so prav pripadniki slovenske povojne politične emigracije imeli to srečo, da so živeli v duhovni in materialni svobodi, zaradi tega pa so imeli moralno dolžnost, da pomagajo rojakom na jugoslovanskih tleh, ki so živeli pod jarmom komunistične represije, pri utiranju poti v demokracijo. V tem je videl svoje poslanstvo: prepričati posameznike v slovenski politični emigraciji, da bi v svojem okolju čim bolj širili vedenje o tem, kaj se dogaja v Srednji Evropi predvsem v državah, ki so bile za železno zaveso. Pri tem je Dolinar izhajal iz zelo jasne protikomunistične drže, v tem je bil nepopustljiv in je pričakoval tudi od drugih rojakov v politični emigraciji, da je in bo to njihova podstat.

Dr. Pavlina Bobič: France Dolinar je bil kot resničen aristokrat duha izjemno samosvoja osebnost, ves čas je vztrajal na poziciji politične neomahljivosti, nekonformizma – prav skozi to držo je nastavljal zrcalo ne le ljudem svoje dobe, temveč tudi našega časa.

Mož, ki nastavlja ogledalo

Ali je njegova misel tudi za današnji čas relevantna? Avtorica prispevka o njem na to vprašanje odgovarja pritrdilno. France Dolinar je bil kot resničen aristokrat duha izjemno samosvoja osebnost, ves čas je vztrajal na poziciji politične neomahljivosti, nekonformizma – prav skozi to držo je nastavljal zrcalo ne le ljudem svoje dobe, temveč tudi našega časa. Bil je namreč, kot je dejala dr. Pavlina Bobič, prepričan, da se moramo ljudje osvobajati kakršnih koli režimskih verig, se dvigati nad povprečje, ne iskati političnega udinjanja, ampak iskati samosvojo pot. In to ne samo na ravni posameznika, temveč tudi naroda – prav narodno samosvojost in tako samostojnost je videl kot tisti vzvod, ki Slovence kot narod dela žive in jih ohranja v prihodnosti.

Ddr. Igor Grdina. FOTO: Bogomir Štefanič

Seveda nič brez Antona Mahniča

Pri predstavitvi monografije Med tradicijo in moderno je sodeloval tudi avtor najobsežnejšega prispevka ddr. Igor Grdina. Njegov prispevek se sicer posveča vprašanju intelektualnega regionalizma ter v tej luči Franu Kovačiču in Francetu Vebru, izzvan z vprašanjem iz občinstva pa se je dotaknil tudi dr. Antona Mahniča, ki prav tako nastopa v monografiji (v prispevku dr. Iva Keržeta), v slovenskem javnem prostoru pa ga nekateri vztrajno razglašajo za ključnega krivca slovenskega razkola.

Tisti, ki govorijo kar naprej o usodnih razkolih – in vanje vpletajo Mahniča – torej govorijo o neki svoji predstavi in morda tudi zgolj za neko svojo stvar, ker bi, kot je dejal ddr. Grdina, »morda prav oni radi vladali vsem dušam, to pa v Sloveniji lahko počnejo kvečjemu pravopisci, pa še njim ne gre najbolje«.

A to je izrazito pristranski pogled. Dr. Grdina je spomnil, da je Ivan Prijatelj, torej liberalni literarni in tudi politični zgodovinar Mahniča presojal kot nekaj najbolj normalnega v okviru modernosti. Modernost pač pomeni diverziteto, različnost; drugačen pogled bi pomenil, kot da bi gostilnam ukazali, da morajo v imenu enotnosti streči le eno jed, recimo enolončnico, je bil slikovit dr. Grdina. Ivan Prijatelj je razumel in zagovarjal misel, da narod v nekem obdobju preprosto ne more biti več v vsem enoten, ne more biti pri eni sami skledi; v tem duhu je kritiziral slogaštvo, ki je v svojem času seveda imelo svoj razlog v zunanjem pritisku nemško liberalne vlade v 70. letih 19. stoletja. Če izhajamo iz znamenj časov, pa je jasno: modernost in neka enotnost v vsem pač ne gresta skupaj. Tisti, ki govorijo kar naprej o usodnih razkolih – in vanje vpletajo Mahniča – torej govorijo o neki svoji predstavi in morda tudi zgolj za neko svojo stvar, ker bi, kot je dejal ddr. Grdina, »morda prav oni radi vladali vsem dušam, to pa v Sloveniji lahko počnejo kvečjemu pravopisci, pa še njim ne gre najbolje«. Za nekatere je pri nas tako rekoč konec sveta, če drugi ljudje mislijo drugače – a to je njihov problem.

Tudi to so torej zgodbe, ki jih pripoveduje monografija Med tradicijo in moderno in razlog, zakaj je ta publikacija pomembna ne le za pogled v preteklost, temveč aktualna za slovenski tukaj in zdaj.