Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Raznoliki običaji po velikonočnih praznikih

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 18. 04. 2022 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 18.04.2022 / 09:02
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Raznoliki običaji po velikonočnih praznikih

Raznoliki običaji po velikonočnih praznikih
Poznamo veliko različnih iger s pirhi. FOTO: Tatjana Splichal
Po Evropi in tudi pri nas so znane številne igre s pirhi, ki so se začele na vasi pred cerkvijo že na velikonočno nedeljo zjutraj, še bolj primeren čas zanje pa je bil velikonočni ponedeljek.

Najbolj pogoste igre so bile »turčanje«, »valinčanje« in »sekanje«. Po stari navadi so si fantje in dekleta ponekod že na veliko soboto izmenjali pirhe. 

Na Koroškem ob Baškem jezeru so pred desetletji s posebnim velikonočnim pobarvanim jajcem, ki ga je morala znesti črna kokoš, zdravili kilo. Jajce so nesli k blagoslovu, potem pa so ga shranili in z njim pred sončnim vzhodom kilo trikrat prekrižali, rekoč: »Pomaj, Buh Oča, Sin in Sveti Duh!« Po uporabi so lupino tega pirha na drobno prebodli z iglo in položili jajce v mravljišče. Verovali so, da – ko mravlje jajce pojedo – bolezen premine. 

Posebnost nekaterih krajev je, da na veliki ponedeljek botri s pirhi obdarujejo svoje krščence in birmance. FOTO: Tatjana Splichal

Skoraj povsod po Evropi poznajo tudi metanje jajc oziroma pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. Vse to naj bi pomagalo, da bi se življenje pomladi spet obnovilo. 

Ohranjenih tudi precej vraž 

V zvezi z veliko nočjo je ohranjenih precej vraž, ki s tem praznikom nimajo prevelike povezave. Že Valvasor je na primer zapisal, da so si moški, ki so na veliko soboto šli v cerkev, napolnili hlače s prosom, da bi tisto leto pri hiši pridelali obilo prosa, najznamenitejšega praslovanskega žita. 

Na velikonočni ponedeljek … 

Na ta dan so ljudje hodili že od nekdaj na obiske, izlete ali zabave. Če so šli na izlet, so pravili: »V Emavs gremo!« Kdor pa je bil namenjen na obisk, kjer ga je čakala »pisanka«, je rekel, da gre po pisanko. Pisanka je bila v tem primeru skupno ime za velikonočni dar. 

 Velikonočni pirhi imajo različna poimenovanja. FOTO: Tatjana Splichal 

Ljubljančani so od nekdaj radi hodili v Emavs na Posavje, v Štepanjo vas ali na Šmarno goro. Na Gorenjskem so hodili v Emavs v Solkan, kjer je »bilo toliko ljudstva, da so bile po blagoslovu  vse krčme in vsi vrti prenapolnjeni; pilo in jelo se je, da je bilo veselje.« 

Svojo posebno zabavo na veliki ponedeljek je imela tudi Ljubljana. Imenovala se je »jabolčna kanonada«, dogajala pa se je v gramozni jami za nekdanjim sv. Krištofom, kjer je danes Navje. 

Koroška in Štajerska posebnost je, da na veliki ponedeljek botri obdarujejo svoje krščence in birmance. V celjski okolici so včasih hodili voščit svojim botrom vesele praznike. 

Na Koroškem je navadno prinesla botrica otrokom pisanko v lepi košari: šartelj, pogače, pobarvana jajca, fige, rožiče, pomaranče, sladkarije, pa še kaj drugega. 

Pri prvem darilu je bila zraven tudi otroška obleka, v šartlju pa srebrn denar. Ta obredna darila so se med Rožani, Gorjanci in Ziljani imenovala »taška«, med Podjunčani pa »pisanka«. 


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Damjan J. Ovsec: Velika knjiga o praznikih. 


Nalaganje
Nazaj na vrh