Morda bi kdo vprašal, ali danes podobice ljudem sploh še kaj pomenijo. Ko poslušamo gospoda Marja, ki ima zelo navdušujočo predstavitev razstave, nam postane govorica podobic živa in duhovno bogata. Gospod Marjo je zavzet in goreč zbiralec podobic, kar daje razstavi poseben žar. Veliko ljubezni je v tej razstavi, saj je pripravljena skrbno in z vsem spoštovanjem. Ko zbiratelj govori o podobicah, zaznamo, da ni samo ljubitelj zbranega gradiva, ampak ob podobah tudi moli.

FOTO: Beno Lavrih

Marjo pripoveduje: »Podobice sem zbiral že od otroštva. V življenju sem imel različne zbirateljske hobije. S cerkvenih slovesnosti in prireditev pa sem nosil podobice. V času kovida sem jih še bolj poglobljeno iskal in trenutno imam 35 albumov podobic. Začel sem jih urejati in pred upokojitvijo in zadnjih pet let jih še bolj zavzeto zbiram in urejam. Po romanju v Lurd sta mi dve romarici poslali pošiljko podobic. Veselje do zbiranja se je še bolj razvnelo, ko sem odkril na podstrešju kovček starih podobic. Nagib so mi dale tudi različne molitve, pobožnosti in drugo, kar je natisnjeno na njih. Duhovno sporočilo podobic me je vedno izzivalo. Moje najmočnejše spoznanje in doživetje ob zbiranju podobic je dejstvo, da imajo podobice duhovno, versko, kulturno in zgodovinsko sporočilo. Podobice so opremljene s citati in ob prebiranju se zavem duhovnega sporočila. Duhovno sem vedno nagovorjen in vsebina podobic me pomirja. Z navdušenjem zbiram in urejam spominske podobice, pozabim na čas in vse se spremeni v duhovno veselje in mir. Po razstavi imam zelo dober občutek. Ljudje radi pridejo. Ko so prišli mladi, sem bil presenečen nad njihovim odzivom. Mladenič me gleda, ko sem predstavljal razstavo, in mi pravi, da že dolgo ni videl starega človeka, ki je s takim navdušenjem razlagal.«

Hvala Marjo za vse povedano.

FOTO: Beno Lavrih 

Starejša gospa je slišala je, da grem na slovesnost. Prosila me je: »Prinesite mi podobico s slovesnosti, saj sama ne morem tja.« V njeni prošnji sem čutil, da ji veliko pomeni imeti podobico s slovesnosti. Skoraj vse večje slovesnosti in dogodki v cerkvah so zaznamovane tudi s spominsko podobico. Župljani ob slovesnih posvetitvah cerkva ali orgel ali ob obnovah za spomin natisnejo podobico, ki govori o spominu na ta velik dogodek v župniji. Ni nove maše ali redovnih zaobljub brez podobic. Zaključek misijona v župniji je tudi ovekovečen s podobico. Ko umrejo duhovniki, redovnice, redovniki, se jih tudi spominjamo s podobico, na kateri so podatki o pokojnem, njegovo geslo ali molitev ali oporoka. Tudi ob svetem letu in drugih posebnih pobožnostih in slavjih prejmemo spominske podobice.

FOTO: Beno Lavrih 

Človek potrebuje spomin. Podobica je spomin, a ni samo to. Je tudi opomin, spodbuda, je molitev. Podobice z leti dobivajo vedno večjo vrednost in sporočilo. Nekateri vzamejo podobico kot kos papirja, ki ga imamo nekje spravljenega. A je veliko več. Je spomin, spodbuda, molitev. Starejši ljudje spoštujejo in cenijo podobice in jih ne upajo vreči v smeti ali v ogenj, ker so blagoslovljene. Podobice, še posebej starejše, imajo izredno močno sporočilo. Najprej na njih vidimo, kako so upodabljali svetnike, simbole. Tudi tehnika izdelave je zelo zanimiva. Opazi se razvoj tiska, kar se prepozna po kvaliteti papirja in tiskanja. Na mnogih podobicah so na zadnji strani opisi, zakaj je bila podobica narejena in ob kakšni priložnosti. Lahko je tudi molitev, če so podobice natiskane ob priložnosti jubilejnih let ali posvetitve cerkve ali kakšne druge priložnosti. Jezik in slog, način pisanja molitev ali posvetitev na podobicah je vedno živa pripoved, kakšne pobožnosti in način čaščenja Boga so bile v tistem času. Veliko podobic je posvečenih svetnikom. Duhovno življenje vernikov je vsebovalo veliko priprošenj svetnikom. Vsak svetnik, svetnica daje milosti in moči. Ljudje so jih slavili in se jim priporočali. Te podobice so skrbno čuvali in spoštovali in jih imeli na posebnih mestih. Podobice so spominjale in vabile, da so bolj molili in opravljali pobožnosti. Poznal sem gospoda, ki je odšel v nevarno vojno in v suknjiču imel Marijino podobico. Pripovedoval je, da ga je Marija rešila, da je prišel živ domov. V današnjem svetu medijev in podob, ki smo jih deležni, je podobica v ozadju. Zakaj se ne bi tudi danes obogatili s podobnimi razstavami? Podobice govorijo, učimo se iz preteklosti. Ljudje so tudi z govorico podobic utrjevali vero, odnos do Boga in svetnikov. Prebujali so spomine na velike dogodke v župniji ali škofiji. To je spodbuda, da danes odpremo oči, da bi videli, kako nas Bog vodi in spremlja.

FOTO: Beno Lavrih

Hvala gospodu Marju za lepo razstavo, ki kaže, kaj vse imamo v življenju, tudi sicer zelo preproste podobice, ki nagovarjajo in prebujajo. Bog v naše življenje vstopa na zelo različne načine. Včasih so zelo preprosti, a On je tam. Naj bo sporočilo razstave tudi v tem, da ne mečete podobic v koše za smeti. To so duhovni biseri naših prednikov. Dedki in babice so molili s teh podobic. Že spomin nanje naj nas razsvetli, da bomo deležni korenin njihove vere.