V smislu: otrok najbolje ve, kaj je zanj dobro; otrok je naravno ustvarjalen, le za pogoje ustvarjanja moramo poskrbeti; otrok je naravno dober, kvari ga le pretirano »vsiljevanje« družbenih norm.

Tovrstno pedagogiko imenujemo »permisivna vzgoja«. Nekakšno idejno utemeljitev slednje lahko najdemo v rousseaujevskem klicu »nazaj k naravi« oziroma v sicer pogostem mišljenju, da je otrok odraz izvorne nepokvarjenosti človeštva, tistega človeštva, ki je po Rousseauju eno z naravo. K temu spada prepričanje, da zlo preži predvsem v družbenih sistemih (marksisti pristavijo, da v »izkoriščevalskem razredu«), ne v posamezniku, še najmanj v otroku.

Zagovorniki permisivne vzgoje običajno izhajajo iz krogov, ki kritizirajo kapitalizem. Očitno pozabljajo, da je permisivna vzgoja nastala prav v določenih družbenih in ekonomskih pogojih – in sicer ob polnih hladilnikih porabniškega kapitalizma. V okoljih, kjer ni polnih hladilnikov in se je za preživetje treba boriti, tudi razma...