Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Razvajenost in surovost

Za vas piše:
Branko Cestnik
Objava: 17. 05. 2023 / 09:50
Oznake: Družba, Vzgoja
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 17.05.2023 / 13:02
Razvajenost in surovost
Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal

Razvajenost in surovost

Ob prelomu tisočletja je na Slovenskem skoraj ponarodelo prepričanje, naj otrok sam narekuje vzgojne prijeme in naj bo vloga vzgojitelja predvsem v tem, da spremlja rast otroka in jo blago spodbuja.

V smislu: otrok najbolje ve, kaj je zanj dobro; otrok je naravno ustvarjalen, le za pogoje ustvarjanja moramo poskrbeti; otrok je naravno dober, kvari ga le pretirano »vsiljevanje« družbenih norm.

Tovrstno pedagogiko imenujemo »permisivna vzgoja«. Nekakšno idejno utemeljitev slednje lahko najdemo v rousseaujevskem klicu »nazaj k naravi« oziroma v sicer pogostem mišljenju, da je otrok odraz izvorne nepokvarjenosti človeštva, tistega človeštva, ki je po Rousseauju eno z naravo. K temu spada prepričanje, da zlo preži predvsem v družbenih sistemih (marksisti pristavijo, da v »izkoriščevalskem razredu«), ne v posamezniku, še najmanj v otroku.

Zagovorniki permisivne vzgoje običajno izhajajo iz krogov, ki kritizirajo kapitalizem. Očitno pozabljajo, da je permisivna vzgoja nastala prav v določenih družbenih in ekonomskih pogojih – in sicer ob polnih hladilnikih porabniškega kapitalizma. V okoljih, kjer ni polnih hladilnikov in se je za preživetje treba boriti, tudi razma...

Prispevek je dostopen samo na naročnike Družine.

Nazaj na vrh