Rebeka in Roman Ravš sta aktivna v domači župniji in voditeljski par zakonskih skupin v Družini in Življenju. Med drugim sta tudi vestna pričevalca. Vendar ni bilo vedno tako.

Zakonca sta iskreno spregovorila o poti svoje vere. FOTO: Domen Permozer 

Spoznala sta se na avtocesti 

Roman in Rebeka sta svojo ljubezensko zgodbo začela na nenavadnem mestu – na avtocesti. »Spoznala sva se, ko sem jo prehitel po desni strani, kar je bila bolj nespametna poteza, vendar sva kasneje postala prijatelja. Na bencinski črpalki smo šli po sendviče in takrat se je začela najina skupna zgodba,« se je v smehu spominjal Roman. Rebeka pa je dodala: »Sprva sem si mislila, kako nenavaden tip! Toda njegova preprostost in smisel za humor sta me osvojila.«

Štiri leta sta bila par, preden sta se odločila za poroko. Kot pravita, je bil začetek zakona poln izzivov, a tudi velik blagoslovov. »Vse, kar sva doživela, naju je vodilo k bolj trdni veri in zaupanju v Boga,« je povedala Rebeka.

»Po birmi sva imela 10-letno pavzo od cerkve«

»Ko sva se spoznala, vere pri naju ni bilo veliko. Po birmi sva naredili nekakšno pavzo od cerkve. Vmes sva k maši hodila le za božič, veliko noč, pogrebe, poroke in krste,« je iskreno povedala Rebeka.

Velik preobrat je nastopil po spontanem splavu, ki je Rebeko globoko pretresel. »Takrat sem doživela, kot da se mi ruši svet. Okolica me je poskušala potolažiti, a ni bilo prave utehe. V meni je bilo veliko nezadovoljstva. Iskala sem odgovore pri ljudeh, a jih nisem našla,« pripoveduje.

Prelomni trenutek je bil, ko je Rebeka dobila sestrino povabilo, ko je nečak začel ministrirati. Takrat se je Rebeka po dolgem času vrnila v cerkev, k maši. »Vstopila sem v cerkev in zazrla križ. Takrat sem prvič po dolgem času začutila mir. Solze so mi tekle in v sebi sem se zaobljubila, da nikoli več ne bom odtavala od vere. Pa naj se zgodi kar koli,« se spominja.

Vstopila sem v cerkev in zazrla križ. Takrat sem prvič po dolgem času začutila mir. (Rebeka Ravš)

Roman je ob tem priznal, da je bil sprva skeptičen glede vloge vere v njunem življenju, vendar ko je Rebeka začela redno hoditi k maši, je opazil spremembo. »Postala je bolj umirjena, sprošena in manj jezna. To je vplivalo tudi name,« je povedal Roman.

Seminar, ki je spremenil vse

Leta 2010 sta se udeležila seminarja za zakonske pare. »Nisem bil navdušen nad seminarjem. Rekel sem si, da bom pač potrpel tisti vikend. A izkazalo se je, da je bila to ena najboljših odločitev. Seminar je prinesel svežino v najin odnos in odprl nova vrata duhovnosti.«

Roman Rauš. FOTO: Domen Permozer 

Rebeka je dodala: »Na tem seminarju sem spoznala, kako pomembno je, da molitev postane del našega vsakdana. Tudi Roman je to sprejel in skupaj sva začela graditi temelje, ki jih prej nisva imela.«

7 let molitve

Roman je izpostavil tudi svoje največje presenečenje, ki je hkrati postalo njegov najlepši dogodek. Pred nekaj leti mu je žena zaupala, da je zanj molila, da se spreobrne in da bi ponovno odšel tja, kjer bi našel mir, tako kot ga je občutila ob Jezusu.

Rebeka je nadaljevala: »Nisem natanko vedela, če bo molitev zares pomagala, vendar je bila molitev moje edino upanje. Vedela pa sem, da me Bog ne bo razočaral. Ko sem molila, nisem prosila, kakšen naj bo moj mož, ampak sem prosila, da mu odpre oči, da bo občutil vsaj malo tega, kar čutim jaz in da bo videl, kako lepo je, ko si v cerkvi in v skupnosti,« je povedala.

Z Jezusom se pogovarjam tako, kot da se pogovarjam z možem. (Rebeka Rauš)

Pojasnila je, kako je njena rutina molitve postala nekaj zelo osebnega. Začela je nekaj pred šesto zjutraj, molila po obrazcih in kasneje dodala svoje misli.

Večer rezerviran za molitev

Zvečer, ko se vsi zberejo skupaj, je to čas, ko se povežejo v molitvi. Vsak dan eden od članov družine izbere molitev, včasih je to rožni venec, drugič Oče naš ali Sveti angel. Po molitvi se družina zahvali za blagoslovljen dan in izpove svoje prošnje. »Zgledi so pomembni. Nikoli jih nisem silila, vendar sem vedno vedela, da je molitev del našega vsakdana,«pravi Rebeka. 

V pridigi: Kristus je cilj zgodovine

Ob 19. uri je sledila sveta maša, ki jo je daroval Vinko Potočnik ob somaševanju duhovnika Danijela Lasbaherja. Potočnik je v pridigi poudaril pomen priprave na božične praznike skozi devetdnevnico in molitev, ki nas vodi k pripravi na sveto leto. Izpostavil je, da Božja beseda vedno vključuje zgodovino – tako osebno kot skupno zgodovino človeštva. 

»Kristus je cilj zgodovine, vse se razvija in ponavlja v skladu z Božjo smerjo,« je dejal. Ob tem je poudaril pomen našega rodu in korenin, ki nosijo velik pomen v Božjem načrtu.