Recimo bobu bob!

Dovolite mi za začetek zelo osebno vprašanje. Pred lanskim ljubljanskim pohodom za življenje ste bili še v pričakovanju rojstva svojega petega otroka. Kakšen je torej vaš današnji družinski živ-žav? Vidim, da imate za seboj precej neprespano noč … (nasmeh) Nov otrok prinese vsega! Presrečni smo, da imamo še eno deklico. Zdaj imamo tri fante in dve deklici. Zlasti sreča starejše sestrice je res nekaj posebnega. Pričakovala sem, da bo novo rojstvo veliko stvar za nas vse, ampak da bo zanjo tako velika, si nisem mogla predstavljati. Tako je zaljubljena v sestrico, kot zaljubljenec hodi okoli nje še pet mesecev po rojstvu. Vsak otrok prinese še več ljubezni v družino, seveda pa tudi več dela, več utrujenosti – ne moremo tajiti, da ne. A vsak otrok je takoj med tistimi favorite people, kot pravijo, ki bi jih vzel na samotni otok; takoj si ne znaš več predstavljati življenja brez njega. Morda kdo poreče: vse to veselje in ljubezen je vaša deklica prinesla, ker je bila iskreno zaželena, če pa otrok že od spočetja ni zaželen, je njegov »status« pač čisto drugačen. Ali je res? To je res zaskrbljujoča miselnost … (kratek premislek) Bom iskrena: sprva te zgodbe niti nisem nameravala omenjati v tem pogovoru, a se je preprosto ne morem znebiti, namreč sage o gospe Lindsay Clancy /ki ji v ZDA sodijo zaradi obtožbe, da je leta 2023 umorila svoje tri otroke; op. B. Š./. Ravno v tem času smo na naš naslov dobili tudi enega tistih neprijetnih mejlov, ki ga je pisec zaključil s stavkom: »Vsak otrok je zaželen samo in nič več, kot si ga mama želi.« In vidimo, kaj to pomeni v primeru te mame, ki je umorila svoje otroke. Mnogi sicer nočejo povezati teh dveh točk: da so primeri, kot je primer Clancy, posledica tudi tega, da otroke pred rojstvom dehumaniziramo. Abortivna propaganda, to dehumaniziranje otrok pred rojstvom, je pripeljala do tega, da se »ubadamo« s tem, ali je otrok zaželen ali ni zaželen, ali je ob pravem ali nepravem času, ali je mama študentka ali ni študentka … Who cares!? Pa kaj je to sploh važno!? Če človeka dehumaniziramo, si lahko izmislimo miljavžent izgovorov, a nobeden od njih ne spremeni človečnosti nerojenega otroka. Morda bo zvenelo že malce zlajnano, a je resnično: noben otrok ni nezaželen vsaj od nekoga – morda od posvojiteljskega para, od babice, dedka … Ko bomo nehali dehumanizirati otroke pred rojstvom, ne bomo več imeli nezaželenih otrok. Ali je zato tako pomembno, da se tisti, ki jim je spočeto življenje v vsakih okoliščinah sveto in njihovo dostojanstvo nedotakljivo, tudi javno zavzemajo za nerojene otroke? Na svetovni ravni morda še bolj kot v Sloveniji vidimo, kako zelo aktivno delujejo proti življenju, kako se uvaja nove zakone, kot je na primer v ameriškem Massachusettsu /ki je nedavno postal še ena od ameriških zveznih držav, kjer je splav dovoljen do rojstva; op. B. Š./. Ves čas vidimo takšne poskuse. Kot duhovni ljudje pa vemo, da to niso samo človeški poskusi, da je pri tem treba razločevati duhove – naš boj bijemo ne samo, kot pravi Sveto pismo, proti mesu, ampak so to duhovni boji. Če je človeško življenju Bogu najljubše, če je višek njegovega stvarstva, če nas je ustvaril z največ ljubezni, skrbi, pozornosti, potem je jasno, da je proti tej njegovi najljubši stvaritvi tudi največ nasprotovanja. Moramo znati razločevati, videti, da v svetu ta stvar ne »počiva«, da zato tudi mi ne moremo in ne smemo počivati. Ne moremo samo sedeti in se pretvarjati: pa saj se ne dogaja nič posebnega! Morda se tudi kakšnemu bralcu Družine takšne stvari, kot je primer Clancy ali novi abortivni zakoni, tudi zato, ker se s takšnimi novicami skoraj ne srečuje, ne zdijo nič posebnega. Ampak: naši mladi, naši najstniki te stvari vidijo v roku nekaj minut, ne dni ali tednov! Do naših najstnikov smo odgovorni, da zaradi njih ne samo gasimo požar, ki je nastal nekje drugje, ampak da preventivno delujemo, da kak požar ne bi požgal njihovega življenja. In če ne bomo ves čas delovali preventivno, ker imamo pred seboj vedno nove generacije mladih, nas bo preprosto povozilo. Žal se včasih zdi, da nas je že malce povozilo … Zato je torej treba vstati in iti v javnost? Da. Prvič zato, ker imamo svoje otroke, ki niso imuni na propagando tega sveta, in drugič zato, ker imamo odgovornost do bratov in sester. Vsi smo si bratje in sestre v Kristusu. Tudi če na naše prizadevanje kdo odgovarja s kritiko, češ, kaj to govorimo, morali bi biti tiho, je pravi odgovor: tudi taki ljudje so naši bratje v Kristusu, tudi splavljen otrok je moj brat v Kristusu, tudi ženska, ki se je odločila za splav, je moja sestra v Kristusu. Vsi smo odgovorni drug do drugega in drug za drugega. Tisti, ki imamo to zavedanje, moramo tudi ravnati v skladu z dolžnostjo, ki jo prinaša. Iz te odgovornosti in dolžnosti raste gibanje Pohod za življenje. Geslo letošnjih pohodov za življenje maja v Kopru, junija v Mariboru in oktobra v Ljubljani je: Srce bije že 22. dan. Kaj želite z njim sporočiti? Že nekaj let z gesli poudarjamo temeljne stvari, ki jih lahko razume in sprejme čim širši krog ljudi. Zato smo pred leti opozarjali, da je življenje zakon, ker ga ščiti tudi zakonodaja; da je vsak nerojeni otrok človek, o čemer govori znanost. Zdaj poudarjamo znano medicinsko dejstvo o bitju srca. No, nekateri trdijo, da srce otroku bije že prej, od 16. dneva naprej. S tem podatkom gremo kontra dehumanizaciji nerojenega otroka, ki ga nekateri označujejo za »skupek celic«. Oprostite, ampak »skupek celic« pač nima svojega lastnega bitja srca, ki ni v istem ritmu, kot ga ima mama! »Skupek celic« tudi nima svojih možganskih valov, nima svojega živčnega sistema, nima svojih ledvic, nima penisa, če je to fantek … Da bomo spremenili to dehumanizacijo, parirali vsej propagandi proti življenju, bomo morali spremeniti besedišče in uporabljati prave izraze, ki izražajo resnično stanje. Kakšen splav neki? To nič ne pove: nekaj skupaj zbitih desk za plovbo … Zavajajoče. Že če rečemo »končanje življenja«, je to zelo soft, olepšano. Moramo reči, da je to uboj nerojenega otroka. Tega se ne smemo bati. Po vsem, kar so pro life združenja doslej naredila v Sloveniji, smo že prišli do točke, ko lahko rečemo bobu bob. Seveda pa potem lahko pričakujete ostre odzive. Kot se je to letos znova zgodilo nadškofu Stanislavu Zoretu, ki je pri velikošmarenski pridigi na Brezjah rekel bobu bob, ko je hkrati omenil otroke, ki umirajo v vojnah, in tiste, ki umirajo »v sterilnih sobah ustanov za jemanje življenja«. Pa je po njem padlo z medijskimi »macolami« … Se ne bojite podobnega odziva na Pohod za življenje? Gospodu nadškofu sem iskreno hvaležna, na Brezjah je imel res dobro pridigo. Tisti, ki se zavzemamo za življenje, pogosto slišimo očitek: že že, polna usta imate nerojenih, brigajo pa vas otroci, ki so žrtve vojn … Klasični stavki. Nadškof je opozoril na oboje. Res je sprožil val kritik pri nasprotnikih, a je sprožil tudi val poguma na strani kristjanov. Nadškof Zore se je odločil, da bo na Marijin praznik govoril o nerojenem življenju. Ali ni to čudovito, ali ni to nekaj najbolj logičnega, ali ni to prava spodbuda tudi za druge duhovnike, pastirje, da v tistem trenutku, ko imajo pred seboj veliko občestvo, govorijo o velikih, pomembnih stvareh. Saj je pri naši veri veliko pomembnih stvari, a življenje je ali vsaj naj bi bila prioriteta med njimi. Glede kritik pa: prepričana sem, da se je gospod nadškof na to že navadil, saj skušajo pritiskati nanj že od nekdaj, ko jasno govori o teh vprašanjih. Ko se tako glasno dvignejo proti takim besedam, je to dejansko dober znak, da gre za pomembne besede. Ne nazadnje pa, kot pravijo: za dobrim konjem se praši! (nasmeh) Če delamo nekaj, za kar je hudemu duhu čisto vseeno, bomo imeli navidezni mir, če pa delamo prave, pomembne stvari, bo njegova ofenziva. Pa ne gre za to, da bi s tem želeli »razdvajati« narod, vnašati dodaten nemir, kot tudi slišimo očitke … Ne, nadškofova pridiga ima moč, da reši življenje nerojenega otroka, zato je izredno dragocena. Nadškof Zore bo daroval sveto mašo tudi tik pred samim Pohodom za življenje v Ljubljani, in sicer ob 8.30 v frančiškanski cerkvi na Tromostovju. Dober konj, za katerim se je pošteno kadilo, je tudi znameniti nogometaš Marcos Tavares zaradi svojega nastopa na junijskem Pohodu za življenje v Mariboru. Deležen je bil precej žolčnih opazk, češ, naj se drži fuzbala, »politiko« pa pušča pri miru, če želi ohraniti svoj ugled. Kako ste vi videli njegov nastop? Gospod Tavares je bil res pogumen, da je zdržal pritiske že pred samim pohodom. Hoteli so ga ustaviti, pa se ni dal odgnati. Vztrajal je in prišel. Ni mu bilo lahko. Želeli smo, da je vsaj navzoč, da bo že s tem pričeval. Še bolj pričevalna je bila njegova molitev: molil je kot pastor, ki uresničuje svojo versko svobodo. Krasna molitev! Tako je lahko še bolj goreče govoril, ker je govoril o tem, kar je njemu še bolj blizu kot izrecna pro life tematika: celo Slovenijo je posvetil Jezusu – močno in lepo sporočilo. Ali lahko kakšno podobno pričevanje pričakujemo tudi v Ljubljani? Tudi tu bo nastopil človek, ki je zelo markanten v naši katoliški srenji: pričeval bo gospod Dani Siter, soustanovitelj gibanja Družina in Življenje. Marsikdo ne pozna njegove pro life zgodbe, ki je zelo močna. Upam in si želim, da bo pritegnil čim več kristjanov, ki ga poznajo in tako poznajo tudi njegovo prepričljivo iskrenost. Marsikomu je še v spominu, kako so vam pred dvema letoma zaloputnili vrata na nacionalni RTV, kjer je bil odpovedan že dogovorjen intervju z vami. Kako danes gledate na to epizodo? Ne nazadnje: tudi volivci, ki so zagovorniki življenja, bodo 11. oktobra, torej le dan po Pohodu za življenje, na referendumu vprašani, ali so za ukinitev prispevka za nepluralni javni rtv servis … Poti sporočanja in prejemanja informacij so se v zadnjih letih precej spremenile. Ljudje manj in manj gledajo televizijo, sploh mladi pa bolj in bolj uporabljajo druge, spletne poti. Kljub temu pa vidimo, da je pri marsikom še vedno zelo pomemben medij javna televizija, sploh za starejšo populacijo. Če ne bi bilo tako, tudi ne bi bilo tako velikega odpora do tega, da tam spregovorim. Tu mi prideta na misel mati Angelika /ameriška redovnica, ustanoviteljica katoliške medijske hiše EWTN/ in nadškof Fulton Sheen /televizijski evangelizator, ki je bil razglašen za blaženega prav na dan snemanja tega pogovora, tj. 24. septembra; op. B. Š./, ki sta s svojim življenjem in delom pokazala na pomen medijev. Tudi kristjani v Sloveniji se moramo zavedati pomena medijev: kako to, kar poslušamo in gledamo, hoteli ali ne, oblikuje naše poglede. Jasno je bilo, zakaj so bila meni vrata na javni televiziji zaprta: zaradi ideologije. Ali res moramo kristjani takšne stvari finančno podpirati? Morda pa je referendum o rtv prispevku dober izziv, da razmislimo o tem, kaj si res želimo gledati, poslušati, brati, kaj smo res pripravljeni prek medijev »spuščati vase«, katere medije smo res pripravljeni podpirati. Tudi tu moramo duhovno razločevati. Govorili ste o mladih, ki ubirajo druge medijske poti kot starejše generacije. Sociološke raziskave med mladimi, o čemer smo pisali v eni prejšnjih številk Družine, kažejo trend naraščanja verske pripadnosti in podpore vrednotam, kot so družina, varovanje življenja. Ali to zaznavate tudi pri svojem delu, ko prihajate med mlade in mladi k vam? Absolutno. Zdaj objavljene raziskave potrjujejo, kar tudi sami vidimo. Delo z mladimi in za družine prinaša sadove. Koliko dobrih vsebin je mladim na voljo! Mnogi se tudi spreobračajo, in če spreobrnejo svoje srce h Kristusu, potem se spreminjajo tudi njihove vrednote. Morda je to povezano tudi s tem, o čemer sva že govorila, da mladi ne spremljajo več toliko zmanipuliranih informacij, ampak prihajajo do njih po drugih poteh. Tu se pozna delo organizacij, ki si prizadevajo za življenje in za družine, organizacij, ki so se zadnjih več kot 20 let zelo trudile in veliko naredile. To je res lepo videti. Srečujem veliko zelo zagretih mladih, ki jim srce bije za resnico, ki želijo živeti po Božjih zapovedih. To mi je res v veselje! Če skleneva. Morda kdo od bralcev teh vrstic še omahuje, ali bi v soboto, 10. oktobra, ob 9.30, ko se začne zbiranje, prišel na Prešernov trg v Ljubljani. Kaj bi mu sporočili? Veseli vas bomo, vsakega osebno in posebno! Še posebej tistih, ki morda še nikoli niso bili na pohodu in bodo letos prvič zbrali pogum za to. Seveda pa tudi tistih, ki so zvesti in prihajajo vsako leto. Boj, ki ga bijemo za življenje, se bije počasi; to je pot, ki jo hodimo po korakih. To ni naloga, ki jo opraviš enkrat za vselej, potem pa si fraj. Žal, zaenkrat še ne. Po pravici povedano: najbolj vesela bi bila, če ne bi bilo treba vabiti na Pohod za življenje, ker bi to pomenilo, da so nerojeni otroci varni. Ker pa ni tako, moramo vztrajati, biti v javnosti njihov glas. P. James Manjackal je letos na Kureščku, ko je govoril o ubijanju nerojenih otrok in evtanaziji, jasno pozval: »Moramo protestirati!« Če kristjani vidimo, da nekaj ni prav, moramo biti glede tega luč in sol v tem svetu ter priti skupaj kot občestvo – priti skupaj na primer kot Prenova v duhu, kot Skupnost Emanuel, kot skavti, kot škofijske gimnazije … Pogrešamo sodelovanje skupin. To si zelo želimo. Zgledi iz ZDA pokažejo, kaj pomeni, ko na pohod za življenje pridejo organizirane skupine, ko pridejo cele šole, celotne univerze … To je zlasti pomembno za mlade, ki jim občestvenost pomeni še več kot starejšim. Težko bodo prišli sami, bistveno laže kot skupina. Če lahko pridejo v Stično v tako lepem številu – kako čudovito delo je to! –, vidimo, da se da. Mi, ki smo zanje odgovorni, moramo najti pot, da bodo tudi zavzemanje za življenje prepoznali kot svoj klic, kot svoje poslanstvo. Mladi želijo imeti smiselno poslanstvo v življenju – ali ni biti zagovornik nerojenih otrok ravno to! Če jim pomagamo odkriti to poslanstvo, bodo gotovo prišli z veseljem.

Recimo bobu bob!

Recimo bobu bob!

Dovolite mi za začetek zelo osebno vprašanje. Pred lanskim ljubljanskim pohodom za življenje ste bili še v pričakovanju rojstva svojega petega otroka. Kakšen je torej vaš današnji družinski živ-žav? Vidim, da imate za seboj precej neprespano noč …

Morda kdo poreče: vse to veselje in ljubezen je vaša deklica prinesla, ker je bila iskreno zaželena, če pa...

Napad v poljskem samostanu

ZGORNJA KUNGOTA – Ponovitve nove maše in 20 let duhovništva

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.