Resnica, gradnik sprave

V organizaciji Muzejskega društva Škofja Loka je v četrtek, 8. maja, potekala slovesnost na pokopališču Lipica pri Škofji Loki, sledil je Blaznikov večer »Osem desetletij od konca druge svetovne vojne« v Sokolskem domu v Škofji Loki z ogledom filma 3450 – Bratomor v jami pod Macesnovo gorico in pogovorom. Dnevi in tedni, ki so se zavlekli v desetletja Pred t. i. državno kostnico na pokopališču v Lipici pri Škofji Loki so položili cvetje in prižga- li sveče v spomin na po vojni pomorjene v jami pod Macesnovo gorico, katerih posmrtne ostanke so zadnjega marca in v prvih dneh aprila letos tja premestili iz prostorov kočevske komunale. Na pokopališču je zbrane nagovorila predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič in spomnila, da so evforičnim dnem konca več kot štiriletne morije pri nas sledili dolgi majski dnevi, ki so se prevesili v junijske tedne. Ti so se zavlekli v desetletja, saj je na naših tleh konec druge svetovne vojne pomenil tudi začetek komunistične oblasti. Nespoštljiv odnos znova odpira rane Nada Trpin Jereb, nečakinja enega od umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico, je v pričevanju opozorila, da neprimerno ravnanje s posmrtnimi ostanki žrtev zunajsodne povojne morije, ki so jih »iz kočevske čakalnice potiho prepeljali v čakalnico v Lipici, svojcem spet odpira rane«. Obžalovanje storilcev komunističnih zločinov in časten, pietetni pokop vseh žrtev sta nujna za ves slovenski narod. Le resnica lahko prinese medsebojno pomiritev, da bomo lahko skupaj zgradili most sprave. Neizrečeno trpljenje nas hromi Tone Rode je v sklopu recitala prebral nekaj odlomkov svoje, ob letošnji obletnici napisane Maše za vstajenje Slovencev, ki je nastala kot odmev na leta 1949 objavljeno pesnitev Tineta Debeljaka Velika črna maša za pobite Slovence. Rodetova pesnitev, molitev, meditacija bralcu predoča vso tragiko nerazrešene slovenske polpreteklosti, ki kot neizrečeno breme hromi slovenski narod. V luči vstajenjskega upanja in zavedanja moči občestva slovenskih mučencev vabi k preseganju sebičnosti in sovraštva. Slovesnosti se je udeležil tudi nekdanji minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj in spomnil na pomembne korake, ki so bili z zakonom o dostojnem pokopu storjeni pred desetimi leti. »Stopili smo skupaj in korak za korakom omogočali vladni komisiji, da pomorjenim vrne imena, njihovim telesom dostojanstvo, njihovim svojcem mir« – mir tudi njihovim krvnikom, ki prav tako potrebujejo to pomiritev. Prikrivanje in odkrivanje resnice Večer, ki se je v Lipici začel s poklonom žrtvam iz jame pod Macesnovo gorico, ki še vedno v plastičnih vrečah ležijo v škofjeloški kostnici, eni od postaj njihovega križevega pota, ki mu kar ni videti konca, se je v Sokolskem domu nadaljeval z ogledom dokumentarnega filma 3450 – Bratomor v jami pod Macesnovo gorico, ki govori tudi o prikrivanju in odkrivanju resnice o tem nepredstavljivem zločinu. Scenarist in režiser dr. Jože Dežman je dejal, da je bila raziskava jame pod Macesnovo gorico z odkopavanjem »kubikov slabe vesti« verjetno najambicioznejša arheološka raziskava v slovenski zgodovini; boj za dostojen pokop žrtev povojne morije je namreč Arhimedova točka slovenske države in odgovorni smo, da o tem govorimo. Posledice nepredelane skupinske travme Na vprašanja, kaj se (nam) je pravzaprav zgodilo pred osmimi desetletji in kaj se (nam) dogaja danes, kako razgraditi goro krivic in trpljenja, kako zbližati razdvojeni in ranjeni narod, pa so skušali v pogovoru z Blažem Karlinom odgovoriti zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič, psihologinja, izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo dr. Katarina Lia Kompan Erzar ter teolog, filozof, psihoanalitik in pedagog prof. dr. Tomaž Erzar. Z bolečino skupinske travme, ki je bila storjena na tako brutalen način, se ni enostavno sooči- ti, jo je pa treba začeti urejati, saj nepredelane travme delijo ljudi, je dejala Katarina Lia Kompan Erzar, ki kot terapevtka pri ljudeh opaža pomanjkanje sočutja, posluha za otroke, spoštovanja moških in žensk, mehkobe, topline, povezanosti, »saj življenja ni, če ni svobode, razumevanja, transparentnosti«. Pogum za resnico – temelj dostojanstva Tomaž Erzar je poudaril, da se nepopravljene krivice s časom ne zacelijo, ampak poglabljajo. Zato si je treba dejavno prizadevati za popravo krivic, hkrati pa presegati jezo in zamere, saj le to omogoča nujno potrebno žalovanje. Pomembno se je tudi zavedati vsega dobrega, kar je že bilo storjeno, kar smo kot narod že dosegli. Kljub medijskim podobam, ki jih ustvarja manjšina, si ljudje želijo dostojanstva in življenja, ki je utemeljeno na resnici. Zgodovinar Emeršič je opozoril na nenormalno stanje v naši družbi, ki zida naselja na truplih, hrani posmrtne ostanke v zabojčkih, mesta, parki in ulice pa tudi trideset let po osamosvojitvi še vedno nosijo imena zločincev. Zaradi strahu prekinjeni tok spomina, ko otroci niso vedeli, kaj vse so prestajali starši, šolski pouk zgodovine pa jim je dodatno onemogočal dostop do resnice, je mogoče ponovno vzpostaviti le tako, da se o boleči polpreteklosti začnemo pogovarjati. Kljub vsem oviram se je danes mogoče dokopati do dejstev, so se strinjali sogovorniki. Ob izrekanju zamolčanega, vzgoji za pogum in dostojanstvo je mogoče razviti odpornost na sovraštvo in začeti reševati travme s po- vsem konkretnimi dejanji, med katera sodi tudi človeka vreden, dostojen pokop vseh žrtev.

Dostop do članka (47174)

Resnica, gradnik sprave

Resnica, gradnik sprave

Dnevi in tedni, ki so se zavlekli v desetletja

Nes...

HORJUL – Prvi samostojni koncert cerkvenega pevskega zbora Danica

Dober papež bo!

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.