Tinkara Starček je raziskala Dobrenje in gospode Dobrenjski v srednjem veku. Zgodovini kraja Dobrenje, ki leži pri spodnji Kungoti, severno od Maribora, v neposredni bližini današnje meje z Avstrijo, lahko začnemo slediti v začetku 12. stoletja. Njegov pomen se bistveno poveča v 13. stoletju, ko je tam zgrajen grad Dobrenj, po njem imenovani Ekehard Dobrenjski pa je postal eden najvidnejših plemičev z območja današnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja. Uspelo mu je izkoristiti boje za oblast na Štajerskem in se na ta način povzpeti v ožji krog tako salzburškega nadškofa kot štajerskega vojvode Otokarja II. Přemysla. Kljub temu o Ekehardovem zasebnem življenju vedo zelo malo. Poleg rekonstrukcije njegovega (političnega) življenja je avtorica skušala nakazati nekatere možnosti izvora njegove rodbine in je v zaključku predstavila, kaj se je z rodbino dogajalo po Ekehardovi smrti konec 13. stoletja.

Pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu Stari Jeterbenk

Pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu Stari Jeterbenk.

Andrej Gaspari je v prispevku Pozlačena aplika z upodobitvijo leva z gradu Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg) na hribu Kašča pri Medvodah predstavil umetnostnozgodovinsko in arheološko pomembno visokosrednjeveško najdbo z vzhodnega pobočja hriba Kašča v Žlebeh nad Medvodami, na katerem je domnevno stal Stari Jeterbenk (Alt Hertenberg), grad spannheimskih ministerialov Hertenberških. Gre za pozlačeno kvadratno apliko iz bakrene pločevine, ki nosi odtisnjeno upodobitev leva ter je glede na odsotnost lukenj ali zakovic in interpretacijo funkcije sorodnih najdb iz osrednjeevropskega prostora verjetno del okrasa pasu ali drugega dela noše oziroma osebne opreme, morda torbice ali lesene skrinjice za dragocenosti. Na podlagi slogovnih primerjav in analognih najdb iz zaključenih celot lahko izdelavo serije enakih aplik, ki ji domnevno pripada obravnavana najdba, časovno okvirno umestijo med iztek 12. stoletja in začetek 14. stoletja. Predmet, ki je na mesto odkritja v zelo strmem pobočju najverjetneje spolzel z vršne kope z ostanki gradu, pritrjuje razumevanju stavbnega in kronološkega razvoja grajskega kompleksa Jeterbenk ter dopolnjuje arheološko dokumentirano podobo materialne kulture plemstva na Kranjskem.

Svibno – fenomen propadlega trga

Svibno iz Valvasorjeve skicirne knjige (1679).

Boris Golec je raziskal Svibno, kot fenomen propadlega trga. Svibno pri Radečah je med slovenskimi trgi srednjeveškega izvora v več pogledih posebnost. Trška naselbina sredi Posavskega hribovja je od vseh ležala na najvišji nadmorski višini. Čeprav je nastala pod pomembnim gradom in ob sedežu stare župnije, ni dolgo ohranila trških funkcij. Na svojem vrhuncu je Svibno kazalo izrazito obrtno podobo, ni pa se uveljavilo kot sejemsko središče. Trg je v virih prvič izpričan šele v začetku 15. stoletja in je že do druge polovice 16. stoletja močno gospodarsko in demografsko opešal. Število domov je od približno 30 v prvi polovici 15. stoletja nazadovalo na vsega tri sredi 18. stoletja. K zatonu in slednjič propadu trga je poleg strukturnih slabosti in prometne odmaknjenosti prispevala bližina konkurenčnega trga Radeče ob plovni reki Savi. Kljub popolni ruralizaciji in tako rekoč fizičnemu izginotju pa se je trški naslov Svibnega v lokalnem okolju vendarle ohranjal še globoko v 19. stoletje.

Nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v Sloveniji

V prvi polovici 19. stoletja so se tudi na pokopališčih v Sloveniji uveljavili litoželezni nagrobni spomeniki, plošče in križi, na pokopališke križe (ki so lahko bili tudi sami litoželezni) so bili večkrat nameščeni litoželezni korpusi Križanega. Simona Kermavnar se je v prispevku Nagrobni spomeniki in pokopališki korpusi v Sloveniji, uliti v Salmovi livarni posvetila tovrstnim izdelkom iz Salmove livarne in njenega nasledstva v Blanskem na Moravskem, in sicer odlitkom korpusa po osnutku avstrijskega kiparja Antona Dominika pl. Fernkorna ter štirim nagrobnikom.

Društvo Dom slepih (1923–1945)

Blaž Otrin je osvetlil delovanje društva Dom slepih (1923–1945). 13. decembra 1918 je Poverjeništvo za socialno skrb Narodne vlade Slovenije ustanovilo Kuratorij za oskrbo slepcev, ki je pričel skrbeti za slepe v Sloveniji. Do leta 1922 so imeli slepi začasni zavod v Ljubljani, nato pa so ga preselili v Kočevje, a so leta 1929 vse odrasle oskrbovance odpustili. Za ustanovitev zavoda za odrasle slepe si je prizadevalo leta 1923 ustanovljeno društvo Kuratorij slepcev, ki se je leta 1929 preimenovalo v Dom slepih, ki je v ta namen zbiralo sredstva. Ker oblast za reševanje tega vprašanja ni namenjala zadosti sredstev, se je društvo oprlo predvsem na zasebno dobrodelnost. Svoj cilj je doseglo leta 1935, ko so v Stari Loki v nekdanji Strahlovi graščini odprli Dom slepih, s čimer so odrasli slepi v Dravski banovini končno dobili trajni zavod za celostno oskrbo.

Oprema gradu Hmeljnik pred letom 1926

Renata Komić Marn je v prispevku Oprema gradu Hmeljnik pred letom 1926. Zbirke baronov Ruessenstein, Zierheimb in Wambolt na podlagi primerjalne analize doslej neobjavljenih arhivskih virov objavila podatke o opremi gradu Hmeljnik v času od začetka 17. do začetka 20. stoletja. Podrobneje je predstavila slikarske zbirke baronov Ruessenstein in Zierheimb, ki so Hmeljnik posedovali v 17. stoletju, na podlagi inventarjev, nastalih za časa baronov Wambolt, pa je lahko natančneje predstavila grajsko opremo s konca 19. in z začetka 20. stoletja. Prispevek, ki vsebuje transkripcije izbranih virov, postavlja temeljna izhodišča za nadaljnje raziskovanje hmeljniških grajskih interierjev, saj analiza teh in drugih ohranjenih dokumentov razodeva njihovo podobo pred veliko prenovo gradu ter selitvijo opreme dvorca Frischau na Hmeljnik v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja. Grad Hmeljnik so partizani požgali 19. maja 1942 in s tem uničili bogato kulturno dediščino na Dolenjskem.

Ženski katoliški redovi, kongregacije in družbe v slovenskem zdravstvu

Bor Zavrl je šel po sledi ženskih katoliških redov, kongregacij in družb v slovenskem zdravstvu v prvi polovici 20. stoletja. Redovnice karitativnih katoliških redov so bile v prvi polovici 20. stoletja v slovenskem zdravstvu, predvsem njegovi kurativni veji, glavna delovna moč. Za ustanove, v katerih so delovale, so skrbele celostno, opravljale so od najnižjih del do vodstvenih funkcij. Do preloma je prišlo leta 1948, ko je povojni komunistični režim tudi v slovenskem kurativnem zdravstvenem varstvu uvedel velike spremembe. Takrat so redovnice dokončno odpustili iz slovenskih zdravstvenih in socialnih ustanov ter jih zamenjali s civilnim osebjem.

Objavili so še tri prispevke. Urška Bratož je pod naslovom Med kugo in kolero prikazala karantenske ukrepe v severnem Jadranu. Nike Duh piše o Centralni komisiji in dokumentiranju srednjeveških gradov na območju Slovenije. Damjan Hančič je prikazal mejo med Tretjim rajhom in Italijo v južnem delu okrožja Kamnik.