3. januarja letos je ob navzočnosti njenega predsednika nadškofa Alojzija Cvikla operativno vodenje Slovenske karitas iz rok upokojenega Imreta Jerebica prevzel mag. Cveto Uršič. Tako je bil uresničen sklep Slovenske škofovske konference, ki je 61-letnega pravnika iz Radovljice oktobra lani za petletni mandat imenovala za novega generalnega tajnika osrednje slovenske katoliške dobrodelne ustanove. Na ta položaj prinaša številne izkušnje, saj je bil doslej med drugim 17 let direktor programa Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta – Soča in pet let direktor Direktorata za invalide na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Od leta 2004 je bil tudi član razširjenega strokovnega sveta in sodelavec Slovenske karitas.

Stojimo na pragu letošnjega postnega časa, ki kristjane znova vabi tudi k dajanju miloščine, kar je poleg molitve in posta eden temeljev priprave na veliko noč. Kako vidite pomen dobrodelnosti v življenju kristjana, ki želi resno jemati svojo vero?
Zagotovo se od vsakega kristjana pričakuje vera, ki je obogatena in živi z dobrimi deli. Tako je papež Frančišek v knjigi Božje ime je Usmiljenje poudaril, da mora Cerkev, to pomeni tudi Karitas, »služiti ljudem tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo. Samo takšna Cerkev je dar za človeštvo«. Post je lepa priložnost, da postanemo občutljivi in se odzovemo na stiske ljudi. Na Slovenski karitas smo pripravili vsakoletno spodbudo 40 dni brez alkohola, v kateri lahko z odpovedjo alkoholu izrazimo solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi alkohola, in s to gesto sporočamo, da alkohol ni potreben za veselo in zdravo življenje. Letos spodbuda nosi naslov »Mlad, vesel in pogumen – brez alkohola« in še posebej nagovarja mlade. Nagovarja pa tudi nas starše in vzgojitelje, da dajemo dober zgled mladostnikom s svojo zmernostjo in življenjem brez opijanjanja. Za poglobitev postnega časa smo pripravili še posebno brošuro s križevim potom, ki je tudi usmerjena na stiske otrok. Skupaj z revijo Mavrica in Slovenskim katehetskim svetom smo pripravili postni koledar za družine. Ne nazadnje pa je vsak izmed nas povabljen k skromnosti tako s časom in sredstvi, ki jih lahko namenimo za ljudi v stiski. V tem času še posebej zbiramo sredstva za revne na območjih jugovzhodnega Balkana. Vsak je povabljen, da sodeluje. Navodila so na voljo v župnijah, za malo bolj vešče pa tudi na www.karitas.si/post.

Vsak je povabljen, pravite … Kako pa je vas osebna pot privedla do prostovoljstva na področju dobrodelnosti in nato do poklicnega ukvarjanja z ranljivimi skupinami, predvsem invalidi? Po temeljni izobrazbi ste vendarle pravnik, torej človek »hladnih paragrafov«.
Sredi sedemdesetih let je bil na Jesenicah kaplan Tone Kompare. Mladino je spodbujal, da smo se družili v cerkvi, skupaj planinarili, odpiral pa nam je tudi svet dobrodelnosti. Ob nedeljah popoldne smo hodili v dom za ostarele, kjer smo uro ali dve kramljali s stanovalci. Kasneje nas je nekaj fantov spoznal tudi s sestro Mihelangelo, duhovnikom Jožetom Zupančičem in p. Marjanom Šefom, ki so tedaj vodili Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Kasneje sem bil še spremljevalec paraplegikov v programu obnovitvene rehabilitacije na morju … Spletla so se številna prijateljstva … Prek vseh teh zgodb je v meni dozorela odločitev, da tudi svojo poklicno pot posvetim delu z invalidi in za invalide. Jeseni 1984 sem se zaposlil na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča. Sledilo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve …
Omenjate pravo. To niso samo suhoparni paragrafi. Preden je spisan predlog zakona ali pravilnika, je veliko dela. Dobro poznavanje vsebine je prvi pogoj. Potrebno se je usklajevati s strokovnjaki, uporabniki, politiki. Potrebni so izračuni, koliko sredstev bo potrebnih. To je dinamično, obsežno in zahtevno delo. Če ob tem še veš, da bo sprejeti zakon nekomu olajšal življenje, to pa se je vedno dogajalo v primeru predpisov s področja invalidskega varstva, si lahko v resnici zadovoljen s svojim delom.

Če še malce vztrajam pri »paragrafih«: ali vas niso prav ti pripeljali k enemu prvih sodelovanj s Slovensko karitas na prvih korakih njene organizirane poti po demokratizaciji?
Deloma je to res. V času prvih korakov Slovenske karitas takoj po osamosvojitvi sem pomagal pri pisanju prvih aktov. A prvi pravi stiki so bili »na terenu«, v domači Radovljici, z zbiranjem potrebščin – predvsem oblačil, hrane in zdravil – za takrat najranljivejše skupine, med katerimi so bili tudi begunci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, pa zbiranje daril za revne otroke itd.

V čem vidite temeljne odlike včerajšnje in današnje Slovenske karitas ter katere bi želeli okrepiti ali jih dodati za jutrišnjo?
Karitas je v 27 letih razvoja postala zaradi vzornega dela številnih sodelavk in sodelavcev dobro poznana in zaupanja vredna organizacija. V duhu evangelija, spodbujena s priliko o dobrem Samarijanu, ponuja revnim in socialno izključenim potrebno pomoč in podporo, varuje človekovo dostojanstvo, gradi medgeneracijsko solidarno življenjsko okolje in je blizu vsem ljudem v stiski, predvsem družinam, otrokom in starejšim. Karitas je torej zagovornica ljudi, ki so iz različnih razlogov padli na rob družbe, je v nekem intervjuju rekel Imre Jerebic, nekdanji generalni tajnik Slovenske karitas. To je bilo in to ostaja njeno poslanstvo. Ko govorimo o konkretnih nalogah, pa velja povedati, da se je Karitas vedno odzivala na aktualne potrebe v družbi. Danes je svet drugačen, kot je bil takrat, ko se je ustanavljala Karitas v Sloveniji. Revščine je v Sloveniji preveč, skoraj 280.000 ljudi živi pod stopnjo revščine. Posebej je problematična revščina med starejšimi, še posebej vdovami. Žalostno je, da prihajajo na Karitas po materialno pomoč tudi družine, v katerih sta oba starša zaposlena, prejemata pa minimalno plačo, ki ne zadošča za preživetje. Kriza je močno vplivala na segmentacijo trga dela, zaradi katere se soočajo z velikimi težavami predvsem mladi in se zato mnogi tudi izseljujejo. Prebivalstvo se hitro stara in naraščajo napetosti med generacijami. Veliko je stisk zaradi različnih oblik odvisnosti, osamljenosti …Vse to vpliva na delo Karitas danes in bo tudi v prihodnje.

Ustaviva se za trenutek ob demografskih dejstvih, ki jih navajate: Kakšen želi oziroma celo mora biti odgovor Karitas na hitro staranje slovenske družbe?
Nič novega ne bom povedal. Demografi napovedujejo, da bomo po letu 2025 v skupini prvih desetih držav z največ starostniki. Generacija, rojena takoj po drugi svetovni vojni, bo prestopila osemdeseto leto, to pa so leta, ko začnejo hitreje pešati življenjske funkcije. Beremo lahko, da skoraj vsak peti, starejši od 65 let, tvega revščino. Stari ljudje, posebej v mestih, so tudi osamljeni. Do leta 2060 bo umirala številčna povojna generacija, ko se je rojevalo skoraj dvakrat več otrok kakor danes. Karitas se že odziva na te nove potrebe v družbi. Kot primer dobre prakse naj omenim aktivnost Škofijske karitas Murska Sobota s programom župnijskih medgeneracijskih skupin za kakovostno staranje Življenje ob rožnem vencu, ki so ga pripravili skupaj z Inštitutom Antona Trstenjaka. Druga naša naloga pa je poskrbeti za boljše možnosti za dostojanstveno starostno pešanje in naravno umiranje ob čutečem človeškem spremljanju, kot je nekje zapisal Jože Ramovš. Povabil bom Ramovša, Metko Klevišar in druge strokovnjake, s katerimi delimo enak pogled na svetost življenja od spočetja do smrti, da skupaj pripravimo predlog programa, ki ga bomo ponudili odgovornim v slovenski Cerkvi in državi.

Ali pričakujete, da bo tudi migrantska tematika krojila prioritetno listo vašega dela?
Papež Frančišek nam je dal jasno usmeritev, ko je lani jeseni ob začetku dveletne kampanje Caritas Internationalis dejal, da moramo »skupaj na pot«, da spodbudimo kulturo srečanja in gledamo na begunce s človečnostjo, da jim odpremo srca. Moj predhodnik Imre Jerebic je s sodelavci sledil tem priporočilom. Tisoč prostovoljcev je v času največjega begunskega vala opravilo več kot 24 tisoč delovnih ur. Že več kot leto dni živi v prostorih Karitas begunska družina, ki ji nudimo vso potrebno podporo. Če se bo kriza ponovila, se bo seveda Karitas takoj odzvala.

Ključni steber Karitas, od krovne slovenske do »zadnje« župnijske, so požrtvovalni sodelavci, bolje: sodelavke. Kakšno pozornost jim nameravate nameniti?
Res je, največje bogastvo Karitas so prostovoljci. V Karitas jih je kar 11.000 v približno 460 krajih po Sloveniji. Velik del naših prostovoljcev, enako velja tudi za druge dobrodelne organizacije, so starejši. Naloga nas, zaposlenih na Karitas, je, da jim nudimo vso potrebno podporo, kot so na primer usposabljanja, materialna sredstva ipd. Hkrati pa moramo razvijati programe za takrat, ko ne bodo več zmogli svojega dela in bodo sami postali uporabniki naših programov. Obenem je velik izziv, kako privabiti mlade. Slovenska karitas izvaja vsako leto v Portorožu program letovanja za otroke Biseri. Lani smo omogočili počitnice ob morju skoraj dvesto otrokom, spremljalo pa jih je sto mladih animatorjev. Ti mladostniki, skavti, študenti, vključeni v Pota in druge skupine, so prihodnost prostovoljstva v Katoliški cerkvi. Mlade je treba nagovoriti, jim prisluhniti, jim omogočiti usposabljanja za različna dela. To je prav gotovo izziv tudi za duhovnike. Izziv je tudi, kako privabiti srednjo generacijo. Kaj narediti v župnijah, kjer še nimajo Karitas?

Eden izmed pomembnih vidikov velikih humanitarnih organizacij, kot je Slovenska karitas, je sodelovanje z državnimi ustanovami. To sodelovanje po eni strani prinaša prednosti sistemskih, torej trajnih rešitev, po drugi strani pa tveganje ujetosti v pretirano zbirokratizirane socialno-skrbstvene procese, v katerih je včasih postopek pomembnejši od istovetnosti. Kako tu ujeti pravo ravnotežje?
Ponavljam, kar sem v teh dneh povedal že velikokrat. Država naj zagotovi sistemske podlage, nič več. V okviru enovitega sistema socialnega varstva pa je treba zagotavljati možnosti za pluralen razvoj programov in izvajalcev, kjer imajo svoje mesto humanitarne organizacije, to je tudi Karitas. Karitas izvaja vrsto programov, ki so del javne službe ali dopolnitev zanjo. Karitas bo ohranjala svojo posebnost z vidika temeljev, na katerih gradi svoje poslanstvo, to je evangelij, to so krščanske vrednote. Seveda pa bo spoštovala pri izvajanju programov, ki se financirajo iz javnih sredstev, tudi vse strokovne in druge standarde, finančna pravila ipd.

Ker vam ni tuj politični prostor, v katerem ste delovali iz krščansko-demokratskih podlag, se v volilnem letu kar vsiljuje vprašanje: Kaj pričakujete od politike pri reševanju vprašanj ljudi, ki so se znašli v primežu revščine, osamljenosti, odvisnosti …?
Kot strokovnjak za področja invalidskega varstva, sociale in zaposlovanja sem bil vrsto let aktiven v krogu krščanskih demokratov. Na moja pričakovanja, ki jih gojim do politike, pa bolj kot strankarska politika vpliva moja strokovna pot – tako doma kot tudi v mednarodnem okolju, še posebej pa dnevno srečevanje s problemi, s katerimi se soočajo prebivalci Slovenije. Vedno sem zagovarjal politiko, ki pozitivno vpliva na gospodarstvo, a hkrati ne pozabi na ljudi. Brez močnega, uspešnega gospodarstva ni zadosti sredstev za socialne podpore in programe. Brez močnega, uspešnega gospodarstva ni dostojnih pokojnin. Ker se Slovenija »stara«, bo tu potrebno narediti pomembne korake k dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema, hkrati pa zagotoviti dostojne pokojnine. Pokojnina, ki za 40 let poštenega dela in plačevanja prispevkov ne preseže praga revščine, to prav gotovo ni! Hkrati bo morala nova vlada pripraviti povsem nov model pokojninskega zavarovanja, ki mu bodo mladi zaupali. Mlade, ki šele vstopajo na trg dela, pogosto slišim govoriti: Saj se ne splača plačevati prispevkov za pokojninsko zavarovanje, sistem se bo zrušil in nikoli ne bom dobil pokojnine. Nov sistem bo moral biti tak, da mu bodo ljudje zaupali!

Če se ne motim, je bil poln naziv vašega prejšnjega položaja »generalni direktor Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja«. Vsaj nekoliko ste se torej dotikali tudi vojne tematike, ki še vedno zarisuje ostre ločnice v slovenski družbi. Ali morda v Slovenski karitas vidite prostor celjenja tudi tovrstne ranjenosti?
Na Karitas prihaja po pomoč veliko starejših. Mnogi med njimi so stari 80 let in več. Verjetno je bil marsikateri sam ali njegova družina žrtev vojnega ali povojnega nasilja. Z ene ali druge strani. Na Karitas dobi vsakdo pomoč, ki jo potrebuje. To je lahko hrana, plačilo položnice, nasvet, molitev. Karitas sledi zlatemu pravilu iz Svetega pisma: Naredi drugim tisto, kar bi želel, da bi drugi storili tebi. Prepričan sem, da na ta način pričujemo za spravo. Ne z besedami, ampak z dejanji, z načinom svojega dela!

Pri dosedanjem delu ste stkali številne mednarodne vezi; ne nazadnje ste tudi kot malteški vitez vpeti v mednarodne humanitarne tokove. Ali želite Slovensko karitas še bolj odpreti potrebam ljudi v stiski v naši bližnji in daljni okolici?
Slovenska karitas že vrsto let s pomočjo darov dobrotnikov in podporo Ministrstva za zunanje zadeve pomaga ljudem na Balkanu, v Afriki. Lani smo zbirali sredstva za pomoč ob naravnih nesrečah v Venezueli, Kolumbiji, pomoč žrtvam konfliktov v Siriji … Po svojih močeh smo pomagali in bomo tudi v prihodnje!

Papež Frančišek, ki ste ga omenili na začetku pogovora, je že pet let od nastopa službe rimskega škofa verjetno najprodornejši glas ubogih, obrobnih, odrinjenih v svetu. Navdih tudi za vaše delo v prihodnjih petih letih?
Papež Frančišek je nekje primerjal Cerkev s poljsko bolnišnico, kakršno uporabljajo na bojiščih – bolnišnico, ki se odziva na nujne primere in daje borcem prvo pomoč, da ne umrejo na bojišču. Ob drugi priložnosti je rekel, da je pot Cerkve, da gre iz lastne ograje, na obrobje bivanja. In zoper na drugem mestu, da slediti Jezusu pomeni iti tja, kamor je šel on – Jezus pa je šel med ljudi: k bolnim, trpečim, nesrečnim …To je vsekakor navdih, smernica za delo Karitas v Sloveniji.