Zavetnik: Zavetnik mladih in zdravnikov.

Erminio Pampuri, tako je zapisan današnji svetnik v krstni knjigi župnije Trivolzio v severni Italiji, se je rodil leta 1897. Mati mu je umrla pri treh letih, skrb zanj so po njeni smrti prevzeli strici po materini strani. Sami goreči kristjani so nečaka vzgajali v globoki veri, hkrati pa so mu omogočili šolanje. Vpisal se je na medicinsko fakulteto v Pavii.

Dvajsetleten je moral k vojakom. Toda kot medicinca ga niso poslali na fronto (smo v letih 1917/18), temveč v vojaško bolnišnico. Očividci so pripovedovali o njem, da je ranjenim vojakom skazoval veliko sočutje, ni pa svojim vojaškim tovarišem zamolčal besed papeža Benedikta XV., da je ta vojna »nepotrebno prelivanje krvi«. – Leta 1921 je doktoriral iz medicine.

Stopil je v Zvezo katoliških študentov Italije in se pridružil tretjemu Frančiškovemu redu. Kot okrajni zdravnik v Morimondu (Milano) je v krajevni župniji ustanovil krožek mladinske Katoliške akcije. Močno si je prizadeval, da bi se čim bolj približal vzoru krščanskega zdravnika. V bolnikih je gledal Kristusa. Stregel jim je tako pozorno in ljubeznivo, da so mu rekli »dottor carita«.

Kljub vsemu ni bil zadovoljen s seboj, čeprav je veliko molil, pogosto prejemal obhajilo, dajal miloščino, podpiral misijone. Premišljeval je o svojih napakah, da je včasih len, da ne pozna reda, da se ni povsem posvetil Gospodu, čeprav je ostal neporočen. Mikalo ga je, da bi stopil v kakšno redovno skupnost, češ da potrebuje neko »regulo« (pravilo). Ko se mu je jeseni leta 1926 primerilo, da je v času, ko je bil na potovanju, umrla neka njegova pacientka, ga je to hudo prizadelo. Svoji sestri redovnici je tedaj pisal: »Zdi se mi, da me je s tem Gospod opozoril, naj se otresem svoje raztresenosti, naj opustim vse druge zaposlitve in skrbi, da se bom lahko bolj pozorno in mirno posvetil bolnikom.«

Potrkal je najprej na frančiškanska in jezuitska vrata. Niso ga sprejeli; 22. junija 1927 pa so ga sprejeli v Bolniški red sv. Janeza od Boga. Čutil je, da bo končno v tej skupnosti mogel združiti redovniški in zdravniški poklic. Dobil je ime Rihard. Kot novinec je opravljal službo ambulantnega zobozdravnika v bolnišnici sv. Uršule v Brescii. Na vse je naredil velik vtis po svoji krotkosti, velikodušnosti in ljubeznivosti. Toda pot, na katero je stopil, je bila kratka. Leta 1930 je umrl za jetiko, star komaj 33 let.

Papež Janez Pavel II. ga je leta 1981 razglasil za blaženega, 1. novembra 1989 pa za svetnika kot vzor mladini in zdravnikom.