Robert je izšel iz gosposkega doma v Alverniji (Francija), rojen okoli leta 1001. Njegov stric je bil škof v Clermontu, verjetno pa je bil v sorodu s sv. Odilonom iz Clunyja, ki mu je bil zgled bogoljubne vneme. Robert je želel svoje življenje posvetiti Bogu; videl pa je, da se tedanje redovne družbe ne prilegajo njegovemu značaju. Nekaj upanja je imel, da bo lastne zamisli mogel uveljaviti pri regularnih kanonikih (avguštincih) v mestu Brioudu. Tam je bil leta 1026 posvečen v mašnika. Postal je zakladničar, sezidal novo zavetišče za ubožce, tujce in sirote, vendar se mu je ustanova zdela premalo »božja«.

Napotil se je v Italijo, obiskal Monte Cassino, kamor je že prodrlo reformno clunyjsko gibanje; ogledal si je še več drugih novih redovnih hiš in si iz pridobljenih skušenj zamislil novo redovno družbo, ki naj bi ustrezala časovnim potrebam. Dva viteza sta z njim soglašala in leta 1034 so se v gozdu blizu Briouda oprijeli puščavniškega življenja. Središče samotnih celic je bila skromna kapela, pokrita s slamo: Bog je ta poskus spremljal z vidnim blagoslovom, zakaj Robertova ustanova je začela rasti in je zbrala polagoma toliko redovniških kandidatov, da so se v zahodni Franciji iz nje razvile tri slavne opatije Fontevrault, Tiron in Savigny.

Osrednje vodstvo Robertove meniške ustanove je bilo v opatiji Božja hiša. S svojimi nasveti ji je botroval škof Rencone, ki je spremljal vse Robertove poskuse in mu pomagal prilagoditi benediktinska pravila. Daroval jim je nekaj hiš, da so prišli bliže ljudem. Robert je natančno pazil, da niso njegove ustanove opustile duha molitve, uboštva in apostolata, ko so ga razmere prisilile, da je opatija sprejemala darove v denarju in zemljiščih.

Umrl je 17. aprila leta 1067. Na ta dan tudi goduje. Za svetnika ga je že čez tri leta razglasil papež Aleksander II.