Atributi: belo cistercijansko redovniško oblačilo

To so bili možje, ki so s svojo pogumno dejavnostjo, z odporom proti vsemu mehkužnemu in zgolj povprečnemu v redovnem življenju tedanje dobe, zlasti pa z zasidranostjo v nadnaravnem svetu prenovili benediktinski red in so pri tem ustvarili novo obliko redovnega življenja – cistercijanski red, ki ima sedaj na naših tleh samostan v Stični.

Začetnik reda je Robert iz Molesmeja, rojen okoli leta 1028 v francoski Šampanji. S petnajstimi leti je stopil v benediktinski red. Kot samostanski predstojnik ali preprost menih je v svojem življenju pripadal petim ali šestim različnim samostanskim družinam. Večkrat je želel prenoviti redovno življenje in pri tem doživel marsikatero razočaranje. Leta 1075 je ustanovil samostan Molesme.

Samostan je imel veliko poklicev, okoliški plemiči pa so mu podarili bogata posestva. V oskrbo je dobil tudi več cerkva in župnij. Polagoma pa se je začela samostanska disciplina rahljati. Pojavila sta se dva tabora. Nasproti močni skupini, ki ni bila navdušena nad natančnim izpolnjevanjem pravil sv. Benedikta, je stala skupina redovnikov s priorjem Alberikom in subpriorjem Štefanom Hardingom ob soglasju opata Roberta.

Ti trije idealni redovniki niso mogli izvesti samostanske reforme, zato so sklenili ustanoviti popolnoma nov samostan, kjer bi vsa pravila res lahko natančno spolnjevali. Lyonski škof jim je dovolil, da so ustanovili nov samostan Citeaux (lat. Cistertium), ki je stal kakšnih 20 km južno od Dijona. Redovno življenje so v njem začeli Robert, Alberik in Štefan s še devetnajstimi redovniki 21. marca 1098. Papež je Robertu pozneje ukazal, naj se vrne nazaj v samostan Molesmeju, drugim pa je dal na voljo, da se vrnejo ali da ostanejo v novem samostanu. Robert je papeža ubogal in z njim se jih je le nekaj vrnilo, večina je ostala v novem samostanu. Robert se je trudil, da bi bilo življenje menihov v Molesme čim bolj popolno. Tam je tudi umrl.

V samostanu Citeaux je bil izvoljen za opata Alberik. Da bi opat novi opatiji zagotovil miren in uspešen razvoj, se je obrnil na papeža Pashala in ta je leta 1100 vzel samostan v svoje varstvo. Verjetno je že Alberik vpeljal novo redovno obleko za cistercijane, namreč bel ali siv habit s črnim škapulirjem. Umrl je leta 1109. Po njegovi smrti je postal opat dotedanji prior Štefan Harding, Anglež po rodu. Pravi obstoj samostana je bil zagotovljen, toda ni imel poklicev. Leta 1112 je mladi Bernard z okrog 30 sorodniki in plemiškimi prijatelji potrkal na samostanska vrata. Njegov zgled in zgovornost sta kot magnet privlačila vedno nove poklice. V nekaj desetletjih je bilo v Evropi že nad tristo močnih samostanskih družin.

Opat Štefan je umrl leta 1134. Vsi trije, Robert, Alberik in Štefan so s svetniško vztrajnostjo in odločnostjo kljub mnogim težavam pripomogli k ustanovitvi cistercijanskega reda. Bili so med seboj tesno povezani, zato cistercijani vse tri častijo na isti dan.