Kot ste za Družino nekoč že pojasnili, je pobuda za 30 maš za uspeh beatifikacije slovenskih mučencev zrasla iz osebne donacije: neka gospa vam je darovala 750 evrov, vi pa ste iz tega daru po zgledu gregorijanskih maš poskrbeli za maše ob prvih petkih pri frančiškanih. Obljuba, ki ste jo dali donatorki, da bo njen velikodušni dar uporabljen za skupno dobro, je torej – vsaj po moji presoji – v polnosti uresničena. Ali tako čutite tudi sami?

Za te svete maše lahko tudi v imenu donatorke rečem, da sva zanje obe globoko hvaležni. Nastalo je nekaj lepega. Ko se ji zahvaljujem za »sveto vabo«, ki mi jo je nastavila s poslanim darom, pravi, da je njen dar svet zaradi naših mučencev. Ker pa si želimo njihove beatifikacije, ta cilj še vedno ostaja pred nami, nekje daleč na obzorju. Zdaj smo bili z mučenci šele kot na prvem zmenku. Vtis, da nas spremljajo iz nebes, najbrž že imamo. Do njihove posvetitve in do močne, prerajajoče slovenske povezanosti z njimi pa je še dolga pot.

Velikokrat me je bilo strah: ali bodo ljudje sploh prišli k sveti maši, na primer prvega maja?

Ali se v spominu še kdaj vrnete v april 2024, ko je bila na prvi petek tega meseca darovana prva maša, in sicer za dr. Lamberta Ehrlicha? V čem je Romana Bider iz tistega aprilskega večera morda drugačna od Romane Bider v začetku septembra 2026?

Zdaj bolj vem, kako hitro si sledijo prvi petki! (nasmeh) Včasih sem pomislila na podobnosti z maratonskim tekom. Enostavno je skočiti v copate in steči, zahtevneje pa je vztrajati, »naj bo prilično ali neprilično.« Velikokrat me je bilo strah: ali bodo ljudje sploh prišli k sveti maši, na primer prvega maja? Ko sem pet minut do sedmih pogledala po cerkvi, je bila še na pol prazna, malo zatem pa kot po čudežu vidim polne klopi, Bogu hvala! Na zimske petke so pogosto kar deževala sporočila, kdo vse je zbolel, kdo je zadržan. In vendar se je vedno vse srečno izteklo. Zame so to bile predvsem lekcije iz zaupanja, da Bog poskrbi, da je vse prav, četudi ni čisto po mojih zamislih. Učim se mu prepuščati, kot se plesalka prepušča vodenju dobrega plesalca. V takšnem plesu se je kar samo izoblikovalo presenetljivo razvejano občestvo, vključno z dragoceno podporo medijev, tudi vašega – hvala. Hvaležna sem gostoljubnim bratom frančiškanom, ki so skrbeli za lepo obredje in glasbo, pa tudi za spuščanje količkov na Miklošičevi cesti. In seveda vsem dragim ljudem, ki so od vsepovsod radi prihajali k tem mašam in na vse načine pripomogli tako k predstavitvam in počastitvam mučencev, ki čakajo na čast oltarja kot tudi k družabnemu delu srečevanj.

Če bi sodila po naših srečanjih, je Slovenija dežela vernih, predanih in za dobro zavzetih ljudi.

Zaradi maš ste spletli številna nova znanstva z ljudmi iz vseh koncev domovine, kjer so se rodili, delovali ali umrli kandidati za blažene. Kakšna podoba slovenstva se vam kaže iz teh srečevanj?

Če bi sodila po naših srečanjih, je Slovenija dežela vernih, predanih in za dobro zavzetih ljudi. Velikanska večina župnikov se je rada odzvala vabilom k petkovim svetim mašam. S sabo so pripeljali sorodnike in farane, enkrat kar s tremi avtobusi, pa tudi pevce in glasbenike. Duhovniki so se vsak na svoj način potrudili in nam z vso pozornostjo približali življenjske usode svetniških kandidatov. Največ jih je prišlo z Dolenjske, Notranjske in Bele krajine, nekaj iz osrednje Slovenije, pa z Gorenjskega konca in tudi iz Koroške in Štajerske. Primorci so se mi zdeli sprva previdnejši od ostalih, kot da so to zanje še posebej občutljive teme, njihova udeležba pa je bila na koncu najštevilnejša. Vsaka sveta maša je bila nekaj posebnega. Polno zanimivih in pretresljivih doživetij so prinesla tudi srečevanja v atriju. Včasih smo ob kakšnem prazniku skupaj zapeli in nič lepšega si ne bi mogla želeti.

»Vsaka sveta maša je bila nekaj posebnega.« FOTO: Tatjana Splichal

Ni druge rešitve kot vztrajno in čim bolj složno odkrivanje, zbiranje in podpiranje resnično dobrega.

Morda vas potiskam v aktualistični okvir, v katerega bi sami ne hoteli iti, pa vendar: zadnja od 30 maš se daruje na pragu izredno vroče politične jeseni, v kateri se bo očitno še dodatno stopnjevala polarizacija. Z njo pa je praviloma povezano zmerjaštvo, v katero je vedno znova potegnjeno tudi medvojno in povojno dogajanje, partizani in domobranci … Ali se vam po 30-mesečnem intenzivnem, tudi zelo osebnem srečevanju s slovenskimi mučenci utrinja kakšna misel, kako bi sicer razumljive politične in nazorske razlike v slovenskem državljanskem telesu naredili bolj kultivirane, manj izključujoče?

Nedavno sem poslušala pogovor z dr. Jožetom Pirjevcem, ki je pripovedoval o samomoru Kardeljevega sina in celo kar o epidemiji samomorov otrok pomembnih slovenskih politikov v 60. letih prejšnjega stoletja. Takole je razložil vzroke: »Dejstvo je, da so ti starši svoje partizanske ideje o enakosti in bratstvu izdali. Živeli so na veliki nogi, popolnoma drugače kot ostali prebivalci Jugoslavije. Tudi Kardelj, ki je imel eno vilo v Ljubljani, eno v Beogradu in vrsto privilegijev, ki jih drugi niso imeli. Za mlade ljudi je bila to kot starševska izdaja idealov.« Če to sliko raztegnemo na vso družbo, lahko tudi danes opazujemo tiste, ki vztrajajo pri vilah in privilegijih, tiste, ki jim še nasedajo, tiste, ki obupujejo, in majhno peščico tistih, ki se trudijo za demokratične spremembe. Ni druge rešitve kot vztrajno in čim bolj složno odkrivanje, zbiranje in podpiranje resnično dobrega.

Romana Bider med sveto mašo za uspeh beatifikacije Ignacija Nadraha na prvi petek februarja 2026. FOTO: Tatjana Splichal

Celoten pogovor je objavljen v 36. številki tednika Družina