Romanje je življenje skupnosti na potovanju

Celjska škofija je na praznik državnosti, 25. junija, organizirala tradicionalno skupno škofijsko romanje v Oglej in na Vejno. Letošnje romanje so posebej zaznamovali z obhajanjem 20. obletnice ustanovitve celjske škofije, zato je bilo tudi priložnost za skupno zahvalo za prehojeno pot ter za molitev za prihodnost škofije. Verniki iz celjske škofije so množično, z enajstimi avtobusi, romali že leta 2025, ko so šli na svetoletno božjo pot v Krko v severnem delu Koroške. Tudi zaradi dobrega odziva so se za podobno romanje odločili tudi letos, ob 20-letnici škofije. Odziv je bil še boljši, saj se je v Oglej odpravilo kar 16 avtobusov romarjev. Cerkev bratov in sester Program romanja se je začel z zborom romarjev pred oglejsko baziliko, kjer nas je nagovoril slovenski duhovnik v Štandrežu pri Gorici Karel Bolčina, vikar za Slovence v Gorici. Dodobra smo napolnili sicer veliko notranjost oglejske stolnice. Pred mašo nam je dr. Jan Dominik Bogataj v baziliki predstavil tri knjige iz zbirke Cerkveni očetje, ki obravnavajo osebnosti, povezane z Oglejem. Sledila je slovesna maša, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. Romarje je nagovoril, da potrebujemo drug drugega, občestvo, da se res prepoznamo kot Cerkev bratov in sester, ki se podpiramo in si v tem prepoznavanju Boga v našem življenju pomagamo in se spodbujamo, da bi vedno bolj rasli in se zavedali, da smo pravzaprav danes mi tisti, ne naši predhodniki, ne naši starši in stari starši, tudi ne umrli preroki in svetniki, ampak da je na nas, da Božjo besedo sprejmemo v svoje življenje in jo oznanimo. Iz Ogleja smo se odpeljali do Marijinega svetišča na Vejni nad Trstom, kjer smo ob Najsvetejšem peli litanije Matere Božje in prosili za domovino ob njenem prazniku ter za Cerkev in njeno duhovno rodovitnost. Bernardka Radej, Celje - Sv. Danijel Ko smo v Odboru za sinodo Škofije Celje lani prvič načrtovali škofijsko romanje v Krko na Koroškem, smo razmišljali o tem, da moramo biti svetoletni romarji upanja najprej doma, v naši škofiji, v naših župnijah. Šele potem bomo lahko šli ven, naprej kot misijonarski učenci in voditelji (o čemer govori tudi vizija naše škofije). In tudi letos, ko smo govorili o praznovanju 20-letnice naše škofije, smo po lanski izkušnji videli, da je odziv dober, da se tudi kot škofija lahko na tak način povezujemo, srečamo znane ljudi, sodelavce v župnijah, duhovniki si vzamejo čas in gredo za en dan z verniki na pot. To je eden od obrazov sinodalne Cerkve, ki hodi skupaj, skupaj moli, obhaja evharistijo in skupaj praznuje. Osebno sem tudi letos šla na to romanje predvsem z zahvalo v srcu za vse, kar v teh letih prejemam tudi po življenju in delu v naši škofiji, da zmoremo hoditi skupaj duhovniki in laiki, ter v zahvalo za vse sinodalne sodelavce, ki sem jih v teh letih spoznala na usposabljanjih, ki smo jih pripravljali. Drug drugemu smo opora in zgled. Z možem že od srednješolskih let sodelujeva v domači župniji sv. Danijela v Celju (zdaj že 20 let stolni župniji) in se nama obema zdi najbolj naravno, da tudi kot župnija hodimo skupaj pot vere v občestvu. Tudi romanja so čas povezovanja in oblikovanja naše skupnosti. Tukaj moram ločiti bolj zunanje vtise in kar me je nagovorilo tudi v globinah mojega srca. Oboje je pomembno in potrebno. Zunanji vtisi so vezani na število vernikov, ki smo se zbrali, veliko je duhovnikov, mladih je več kot lani, pa na odlično domišljeno parkiranje, nagovor Karla Bolčine pred baziliko, s kakšno toplino je govoril in navduševal, na skupen obed iz popotne torbe, ko smo med seboj delili, kar smo prinesli, tudi z duhovniki in našim škofom, ki je bil ves čas z nami. To je konkreten obraz sinodalne Cerkve, ki ni mrtva črka na papirju, ampak praksa. Bogdana Počivavšek, Podčetrtek V škofiji Celje smo že lani na dan, ki je tako pomemben za domovino in vse dobromisleče Slovence /dan državnosti/, poromali h koreninam naše vere na Koroško. Še dlje v preteklost smo odšli letos, ko sem končno lahko izpolnila moralni dolg iz mladosti. V svojem življenju sem izpopolnila versko znanje in poglobila odnos z Bogom, zdaj, v Ogleju, pa sem stopala po tleh, ki so se jih mogoče dotikale noge apostola Marka, a tudi mnogih, ki so krščanstvo prinesli v naše kraje. Jana Semprimožnik, župnija Vransko Za romanje sem se odločila v prvi vrsti, ker Ogleja še nisem doživela. Med šolanjem na gimnaziji nam je bila sicer ponujena ekskurzija v Oglej in Raveno, vendar se je zaradi okužbe z virusom covid 19 žal nisem uspela udeležiti. Od sošolcev sem takrat slišala, da je bila ekskurzija zelo kakovostna, bazilika v Ogleju in njena krstilnica pa sta bili pravi testament časa. Romanje v Oglej je bilo tako vedno visoko na seznamu romarskih središč, ki jih želim obiskati, izjemna priložnost pa se je pokazala ravno ob praznovanju dvaj-setletnice celjske škofije ter rojstnega dneva države. K romanju sem povabila tudi člane družine, ki so veselo sprejeli moje vabilo in tako dodali še eno razsežnost obiska Ogleja. Takšno romanje je zame pomembno zaradi več razlogov. Prvi je možnost, da se odmaknem od hitrega tempa mestnega življenja, v katerem žal prevečkrat pozabim na milino, ki mi jo prinaša le odnos z Bogom. Tako je tudi priložnost, da se ponovno zbližam z Njim, da mu predam svoje skrbi, zahvale in prošnje ter da se v molitvi zbližam z drugimi verniki. Po drugi strani pa poteši mojo radovednost, ko iz prve vrste vidim, v kakšni ustanovi, na kakšen način so verovali verniki stoletja pred mano in kako so izkazovali svoje občudovanje presežnega. Romanja, kot so ta, me opomnijo, da je Bog vedno na moji strani, da se vanj vedno lahko zatečem ter da ga lahko najdem kjerkoli, ne samo v domači cerkvi. Blaž in Zdenka Jelen, Polzela Biti moramo živa Cerkev, pričevalci in dejavni člani Božjega ljudstva. Romanje je življenje skupnosti na potovanju, razodevanje žive vere in iskanje duhovnih izvirov za življenje po Kristusovem odrešenjskem evangeliju. Romanje mi pomeni možnost pogovora z znanci in neznanci, s somišljeniki in ljudmi različnih pogledov. Je povezovanje vernikov cele škofije s škofom in duhovniki. Veliko jih poznava iz 35-letnega dela v Karitas, mnogi duhovniki so najini prijatelji, zlasti pa poznava župnije Velenje, Celje, Šmartno ob Paki in Šempeter. Težave se lažje rešujejo v dobri skupnosti. Požrtvovalno sodelovanje se vidi v vseh aktivnostih te župnije, ki živi v slogi in spoštovanju do svojega župnika. Ljubeznivost gostiteljev nas je še dolgo družila v prijetni senci in z dobrotami, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati. Nace Kovač, Šmartno ob Paki Za romanje v Oglej sem se odločil zato, ker sem vedel, da bomo s celotno celjsko škofijo in njenimi pripadniki preživeli lep in živahen dan v odkrivanju romarskih poti v Oglej in na Vejno. Zdelo se mi je tudi, da je to odličen uvod v poletne počitnice, kajti vem, da mi je Bog celotno šolsko leto stal ob strani in sem lahko tudi poletne počitnice začel skupaj z njim. Seveda pa sem se romanja udeležil tudi zato, ker me zanimajo novi kraji, kjer lahko širim svoja obzorja in izvem kaj novega. Mislim, da sem iz celotne izkušnje romanja odnesel zelo lep spomin. Neverjetno je bilo videti baziliko v Ogleju in svetišče Monte Grisa, kajti obe sta bili ogromni in veličastni zgradbi, v spominu pa mi bo ostala tudi maša, ki smo jo imeli v Ogleju. Res, da je bilo vse to odlično videti, ampak kot po navadi je to izkušnjo najbolj posebno naredila dobra družba, s katero smo se odlično razumeli, kljub temu da smo jaz in še nekaj mojih prijateljev kot nekoliko mlajši udeleženci romanja predstavljali manjšino. Anton Grobler, Sv. Jurij ob Taboru Izleta smo se z zanimanjem udeležili predvsem zato, ker smo tako obeležili 20. obletnico ustanovitve celjske škofije. Prisluhnili smo razlagi o nastajanju škofij, pomembnih za slovenski narod, in sicer vse od tretjega stoletja dalje in vse do reke Drave. Naša skupina romarjev je imela avtobus s številko 7; zasledil sem, da je bilo 16 avtobusov, kar pomeni, da nas je bilo verjetno več kot 800, skupaj z vsemi duhovniki in celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem. Romanje nam je poleg druženja s prijatelji in znanci iz celjske škofije postreglo tudi s pogledom v zgodovino razvoja slovenskega krščanstva. S tem je bil tudi nadgrajen praznik 35. obletnice naše tisočletne želje po samostojni državi. Štefanija Lipnik, Podčetrtek Ob prihodu v Oglej nas je presenetil veličasten pogled na starodavno cerkev in pripadajoče objekte. Po uvodni zgodovinski razlagi, ki smo ji z veseljem prisluhnili, smo z globokim spoštovanjem vstopili v veličastno baziliko, grajeno v romanskem in gotskem slogu, posvečeno Marijinemu vnebo-vzetju ter svetima Mohorju in Fortunatu. Posebej so nas nagovorile podobe talnih mozaikov iz starokrščanskih časov. Takšna in podobna romanja, kot je bilo moje predzadnje romanje na Brezje ob srečanju bolnikov in invalidov 20. junija 2026, mi pomenijo bogat vir novih poznanstev, priložnost za pogovore, predvsem pa duhovno obogatitev ter občutenje resničnega Božjega varstva na teh poteh, saj se čudežno vse dobro odvija, brez nesreč in drugih težav. Zahvala Bogu in našemu gospodu župniku za skrbno vodenje romanja. Peter in Jelka Kvartič, Šmartno ob Paki Čeprav imava rada umetnost, zgodovino, rada odkrivava nove kraje, tokrat to ni bilo v ospredju. V Ogleju sva že bila in si to starodavno in umetnosti polno mesto že temeljito ogledala. Zdaj pa sva bila na romanju, na božji poti. Doživeti mašo v mogočni baziliki, v kateri se zbirajo verniki že od zgodnjega krščanstva naprej, je res nekaj posebnega. Bogoslužje pod vodstvom celjskega škofa Maksimilijana v družbi številnih duhovnikov in z množico romarjev je bilo veličastno. S petjem, ki je že pregovorno dvojna molitev, in lepim sodelovanjem pri romarski maši smo si osvežili duše, se v skupni molitvi in daritvi zahvalili Bogu za vse milosti in blagoslove, ki smo jih v življenju deležni, in ga prosili za pomoč v stiskah in težavah. Posebej pa smo se zahvalili in priporočili v Božje varstvo našo škofijo in prav tako mlado državo Slovenijo. Elizabeta Kos, Gornja Ponikva Ta je odlična priložnost, da se posvetimo molitvi, spoznavanju naših krščanskih korenin, utrjevanju vere in prijateljskih vezi med vernimi in dobromislečimi kristjani škofije Celje. Odličen odziv tako na lansko romanje na Krko k sveti Emi, katere novi mozaik krasi našo župnijsko cerkev na Ponikvi pri Žalcu, kot tudi na letošnje romanje v Oglej kaže, kako potrebna so takšna romanja. Verni smo danes v slovenski družbi v manjšini, takšna romanja pa nas opogumijo, da nismo sami, da nas je vseeno dovolj, da predamo zaklad vere našim otrokom, vnukom.

Romanje je življenje skupnosti na potovanju

Romanje je življenje skupnosti na potovanju

Cerkev bratov in sester

35 let Svetovnega slovenskega kongresa

Enaki med enakimi

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.