Doma je bila v Viterbu, kjer se je rodila leta 1656. Njen življenjepisec, jezuit A. G. Andreucci, je zapisal, da je bila njena družina zelo povezana s cerkvenimi krogi, pa tudi s krajevnimi izročili. Želela je vstopiti v samostan dominikank, vendar ji domači niso dovolili. Potem se je odločila delovati v apostolatu in na socialnem področju. V domači koči je začela zbirati sosede k skupni molitvi rožnega venca. Iz tega krožka se je kmalu razvila šola krščanskega nauka za žene.

V njenem času se je živo postavljalo vprašanje »ženske svetosti«. Ali naj bo ta povezana z mističnimi pojavi (sv. Terezija Velika) ali pa naj Cerkev ceni tudi svetost žena, ki živijo zunaj stroge klavzure in ne doživljajo nič izrednega. Razvoj je šel v zadnjo smer. V 18. in 19. stoletju so potem nastale številne ženske redovne skupnosti, ki jih ni več vezala stroga klavzura. Blažena Roza je tu odigrala nekakšno vlogo predhodnice.

Ko je dobila pomoč svojega spovednika jezuita p. Martinellija in ko sta njeno zamisel podprla tudi viterbski škof ter generalni predstojnik jezuitskega reda, je prva v Italiji odprla prave javne in brezplačne šole za deklice. Te šole so bile zunaj samostanov. V njih niso poučevale redovnice ali tretjerednice, temveč laiške učiteljice, ki so se imenovale »maestre pie« (pobožne učiteljice). V Viterbu so takšno šolo odprli leta 1685. V naslednjih letih so škofje bližnjih mest prosili Rozo Venerini, naj odpre takšno šolo tudi pri njih. Kmalu jih je bilo deset, leta 1707 že šestnajst. Imela pa je tudi hude nasprotnike. Nekateri župniki so v teh šolah gledali konkurenco svojim šolam in jim ni bilo všeč, da so bile podrejene škofom. Mnogim ni bilo prav, da so se zanje zavzemali jezuiti in so učiteljice zmerjali z jezuitinjami.

V zadevo je posegla najvišja cerkvena oblast in določila, da so te šole podrejene oblasti krajevnega škofa, pozneje pa so bile vse učiteljice podložne vrhovni predstojnici v Rimu.

Učiteljice so živele v skupnosti. Zato je leta 1714 Roza napisala za svoje kolegice pravila, ki so jih pozneje še večkrat natisnili. »Maestre pie« naj bi bile kakor »tetke« in naj bi bile »osvobojene sebe in vsake misli na dom in na družino«. Priporočala jim je molitev, premišljevanje po ignacijanski metodi, pogosto prejemanje zakramentov, zavračale pa naj bi vsako obliko pretirane pobožnosti in pretiranih pokoril. Sprejemale naj bi v svoje šole predvsem učenke nižjih slojev.

Roza Venerini je umrla 7. maja 1728. Po smrti so takoj začeli postopek za beatifikacijo. Toda zadeva se je zavlekla. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. 4. maja 1952.