Zavetnik: Palerma in Sicilije, priprošnjica proti kugi

Atributi: puščavnica z razpuščenimi lasmi, oblečena v rjavo oblačilo, venec belih vrtnic, v rokah drži križ in mrtvaško glavo

Rozalija je svojo mladost preživela na dvoru v Palermu, vzgajali so jo kot kraljično, zato ji snubcev, tudi zaradi njene lepote in miline, ni manjkalo; najbolj zagret zanjo je bil Baldovin, bodoči Jeruzalemski kralj. A Rozalija, ki je že dotlej živela skromno in ponižno, je sklenila, da bo svoje srce ohranila za drugačnega ženina. V njenem času, to je v 12. stoletju, je bilo meništvo v razcvetu, za mnoge je bil privlačen zlasti puščavniški način življenja. Tako se je tudi Rozalija odločila, da se pridruži redovnikom, ki so živeli po pravilih sv. Bazilija. Zapustila je domače in dvor ter se naselila v votlini na Monte Reale, Kraljevski gori, nad mestecem Coschiono. Legenda pravi, da je odšla tja po Marijinem naročilu in da sta jo na goro vodila dva angela. S seboj je vzela samo križ in nekaj nabožnih knjig. Tu je v votlini živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom. Hranila se je z zelišči in koreninicami, ki so rasle blizu njenega skalnatega, z gostim vejevjem zakritega bivališča. V njem so pozneje odkrili napis, ki ga je vdolbla v skalo: »Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja Coschine in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda Jezusa Kristusa odločila prebivati v tej votlini.« Ker pa se ji je zdelo, da je še vedno preblizu ljudi, se je čez nekaj časa umaknila v še bolj divjo in nedostopno votlino na Monte Pellegrino, Romarski gori. Vhod v votlino je bil tako tesen, da se je morala plaziti skozenj, jama pa je bila vlažna in blatna ter nizka, da se je morala ves čas držati sključeno. Tu je molila, premišljevala in se strogo postila. Izpred votline je imela lep pogled na Palermo, hišo svojih staršev in čudovito naravo, ki jo je obdajala. Šestnajst let je preživela v samoti, umrla pa je stara približno trideset let. Ko so čez nekaj let po naključju našli njeno truplo, je bilo nestrohnjeno; apnenčasta voda, ki je kapljala s stropa, ga je prevlekla s tanko plastjo prozornega kamna. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi pa je držala križec. V votlini so ji takrat napravili grob, njeno češčenje se je hitro razširilo, kasneje pa so nanjo pozabili. Šele leta 1624, ko je v Palermu razsajala kuga, naj bi se nekemu lovcu, ki je lovil v bližini votline, prikazala v videnju. Takrat so njene relikvije v slovesni procesiji prinesli v mesto in čez tri dni je kuga prenehala.


Ime: Rozalija je izpeljanka iz latinskega imena Rosa oz. besede rosa, ki pomeni »roža«, tudi »lilija«.

Rodila se je okoli leta 1130 na Siciliji v Italiji,
umrla pa 4. septembra okoli leta 1166 na Monte Pellegrino na Siciliji.

Družina: Rozalijin oče grof Sinibald je bil iz cesarskega rodu Karla Velikega, gospodar nad mestecema Coschina in Rosa, mati Marija Guiscarda pa je bila sestrična siciljanskega kralja Rogerja II.

Zavetnica: Palerma in Sicilije, priprošnjica proti kugi.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot puščavnico z razpuščenimi lasmi, oblečeno v rjavo oblačilo. Na glavi ima venec belih vrtnic, v rokah drži križ in mrtvaško glavo, prepasana pa je z verigo, kot simbolom njene spokornosti.

Goduje: 4. septembra.