FOTO: Tatjana Splichal.


Lastniki pametnih zapestnic so vajeni, da jih elektronski pripomoček, ki vestno beleži vsak njihov korak, meri srčni utrip, krvni tlak, kvaliteto spanca in porabljene kalorije, zjutraj prijazno pozdravi, sredi sedenja v pisarni opomni, da se bo treba malo razgibati, in opomni na prihajajoči sestanek.

Si predstavljate, da bi vas zapestnica zjutraj in zvečer opomnila, da je čas, da zmolite desetko rožnega venca?

Da, tudi takšno so pred dobrim letom že razvili, in to kar po naročilu Papeževe svetovne mreže molitve v Vatikanu. »Pametni« rožni venec si nadenemo na zapestje, aktivira pa se, ko uporabnik naredi znamenje križa.

Zapestnica je preko Bluetootha povezana z brezplačno aplikacijo, ki nam ponudi s privlačno sliko in glasbo opremljena besedila za molitev rožnega venca, zaenkrat v angleškem, španskem in francoskem jeziku.

Potreben posodobitve?

Verjetno je bil to eden od najnovejših poskusov, kako tisočletno molitev k Božji Materi Mariji in po njej k Jezusu posodobiti in jo narediti (spet) privlačno za nove ali nekdanje molilce. V monotonem ponavljanju zdravamarij danes marsikdo res ne vidi kakšne posebne duhovne utehe, prej zanesljivo pot v krepčilen spanec.

A stoletja zgodovine, nešteti svetniki in papeži, ki so rožni venec vsi po vrsti priporočali, ter nenazadnje zgodbe o njegovi učinkovitosti v različnih prelomnih trenutkih zgodovine vendarle vabijo, da mu morda damo novo priložnost.

Ljudje so krvavo potrebovali upanje

V 14. stoletju, ko je po Evropi morila kuga, so ljudje spontano začeli prositi Marijo, naj prosi zanje »zdaj« in ob »smrtni uri«, kar je bilo v tistem času za marsikoga praktično enako.

»Ljudje 14. stoletja so krvavo potrebovali upanje, ki jim ga prinaša drugi del zdravamarije,« je zapisal ameriški duhovnik in marijanist Donald Calloway, ki rožni venec opisuje kot »duhovno orožje, ki ima moč, da premaga zlo, spreobrne grešnike in osvoji srca mnogih.« Morda je nastopilo tisto stoletje in tista preizkušnja, ko je čas, da ponovno odkrijemo njegovo moč. Z elektronsko zapestnico ali brez.


FOTO: splet/arhiv Družine.

Z rožnim vencem v vojaških jarkih

Tudi v težkih časih obeh svetovnih vojn je bil rožni venec tista molitev, po kateri je najraje segal preizkušani slovenski človek. Rožni venec je spremljal vojake v jarkih 1. svetovne vojne in nedolžne žrtve povojnih pobojev v 2. svetovni vojni, o čemer pričajo najdbe številnih rožnih vencev v odkritih breznih.

Zaslužni opat stiškega samostana p. Anton Nadrah opisuje zgodbe dveh sobratov: »Naš mučenec cistercijan pater Placid Grebenc si je dal rožni venec za vrat, preden je bil s še 22 drugimi v gozdu pri Grčaricah od partizanov usmrčen. Pater Simon Ašič pa je bil pod komunistično oblastjo dalj časa zaprt v samici. Čas si je krajšal z molitvijo rožnega venca, se povezoval z Jezusom in Marijo in si nabiral zaklade v nebesih.«

Da ne bo 'rožni dolgčas'

Pa je rožni venec še primerna oblika molitve za sodobnega človeka? P. Nadrah je prepričan, da je. »Vprašanje pa je, ali je sodobni človek primeren za to molitev. Vedno se mu mudi, vsaj tak vtis daje. Vendar je tudi njegova dejavnost stvar njegovega interesa. Ko bo dozorel za rožni venec, ga bo tudi vzljubil.«

Nekdanji stiški opat priporoča, da nam za začetek lahko pomaga premišljevalno branje evangelija, branje Marijinih molitev in petje Marijinih pesmi, premišljevanje posameznih skrivnosti.

V ponavljanju vedno ene in iste molitve marsikdo danes ne vidi kakšne posebne duhovne utehe. Kolegovemu pritoževanju, da je rožni venec zanj »'rožni dolgčas', oprosti, ampak tisto večno ponavljanje …« je pokojni Alojz Rebula odgovoril, da se je sam nanj navezal kot na »cigareto, dokler sem kadil«. In pojasnil: »Seveda ti postane dolgočasen, če med molitvijo misliš na politiko ali na nogomet. A ne, če slediš skrivnostim, ki se vrstijo v njegovih štirih delih, in to na raznih ravneh.« (Družina, oktober 2015).


Celoten prispevek je objavljen v novi številki tednika Družina (06/2021).