Sestro benediktinko z izjemno zanimivo življenjsko zgodbo smo imeli priložnost spoznati tudi sodelavci Družine med letošnjim tradicionalnim romanjem ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa, ki smo ga tokrat obhajali na Pagu. S. Ana Benedikta nas je prijazno sprejela v samostanski cerkvi, kjer nam je predstavila življenje in delo paških benediktink. 

Sodelavci Družine smo z zanimanjem prisluhnili razlagi s. Ane Benedikte. FOTO: Ivo Žajdela

Svojo osebno zgodbo pa je pred nekaj leti predstavila za domače medije: hrvaški Jutarnji list je novembra 2018 objavil pronicljiv pogovor z redovnico, ki je svojo poklicno pot začela kot bančnica …

Redovnice benediktinke paški baškotin še vedno pripravljajo po starem receptu, ki je strogo zaupen.

Danes tudi oblikovalka

Redovnice v samostanu med drugim izdelujejo paški baškotin, vrsto trdega sladkega prepečenca, ki ga po posebnem samostanskem receptu pripravljajo že več kot tristo let. Embalažo zanj je oblikovala prav s. Ana Benedikta, ki je v pogovoru za Jutarnji list pojasnila, da oblikovanje sploh ni tako zahtevno: »Samo prisluhniti je treba, slediti sodobnim smernicam.«

Paški baškotin. FOTO: benedictus.hr

Paški baškotin je bil od nekdaj pomembna priloga k jedem ob posebnih priložnostih. V preteklosti so gostom izrekali dobrodošlico z baškotinom in belo kavo, brez tradicionalnega peciva pa si ni bilo mogoče predstavljati nobenega družinskega praznovanja.

Redovnice benediktinke paški baškotin še vedno pripravljajo po starem receptu, ki je strogo zaupen. Pečejo ga tudi za prodajo – na voljo je v muzejski trgovinici v sklopu samostana - in na ta način pridobivajo sredstva za vzdrževanje samostana. Kot piše hrvaška Wikipedia, je povpraševanje po tradicionalnem pecivu danes zelo veliko, redovnice pa trenutne proizvodnje s tradicionalno metodo priprave ne morejo preseči, zato zaloge zelo hitro poidejo.

Preden je leta 1986 izrekla večne zaobljube, je s. Ana Benedikta delala v bančnem sektorju v Avstraliji.

Otroštvo v Sydneyju in usluga prijateljici

Zgodba s. Ane Benedikte gre takole: odraščala je v tujini, v avstralskem Sydneyju, vendar govori hrvaško, ker so tako govorili doma. Preden je leta 1986 izrekla večne zaobljube, je delala v bančnem sektorju. Vzporedno z bančništvom pa je rada, tako kot še danes, spremljala razvoj oblikovanja. In kako je iz Sydneyja prišla na Pag?

S. Ana Benedikta je odraščala v tujini, na Pagu pa je začutila klic v redovno življenje. FOTO: Tatjana Splichal

»Dobra prijateljica v Avstraliji me je prosila, naj med obiskom na Pagu njeni teti v samostan odnesem zdravila. Ta obisk samostana je bil ključen. Že prej me je zanimala duhovnost. Določene stvari začutiš, ko so urejene, zaslišiš notranji glas, klic,« je v pogovoru za Jutarnji list pojasnila s. Ana Benedikta. Ta klic je zaslišala tudi sama in se odločila, da se pridruži redovni skupnosti.

Vsakdanji urnik paških benediktink je precej strog: vsak dan vstanejo ob petih zjutraj, ob 5.25 je molitev, sledi delo, program je določen do desetih zvečer. »Nekaterim se zdi težko, nam pa sploh ne,« je poudarila redovnica.

Benediktinke želijo s svojim delom prispevati k turizmu celotnega otoka Paga.

Z delom lastnih rok

Redovnice še danes tako zase kot za samostan skrbijo z lastnim delom. Po besedah s. Ane Benedikte je njihovo redovno življenje sestavljeno iz molitve in dela, ob tem pa je pomembno, da je skupnost samozadostna. Znotraj samostanskih zidov živijo od dela svojih rok. Benediktinke želijo s svojim delom prispevati k turizmu celotnega otoka Paga, želijo si delati v korist otoka in posredovati vsebine, ki so se jih ljudje pripravljeni učiti.

Devica in Kristus z jabolkom. FOTO: M. M. Š.

V sklopu samostana skrbijo za muzej, v katerem je na ogled stalna razstava: tam hranijo dragocene relikviarije, slike, kipe in druga dela, vključno z relikviarijem svetega trna iz Kristusove krone, najsvetejše relikvije na otoku Pagu, pa kip sv. Margarite iz 14. stoletja, sliko »Devica z otrokom« iz 15. stoletja ter kip »Devica in Kristus z jabolkom«, in oltarni križ, ki je starejši od samostana in izvira iz 13. stoletja.

Ustvarjalnost paških benediktink potrjuje sestavni del njihovega življenjskega gesla: »ora et labora«.

Izročilo paške čipke

Sestre si med drugim prizadevajo tudi za nadaljevanje čipkarskega izročila, ki sega daleč v zgodovino: benediktinke sv. Margarite so bile namreč prve učiteljice v mestu, ustanovile so prvo šolo za dekleta, kjer so jih skozi stoletja, od 16. stoletja naprej, brezplačno učile brati, pisati in šivati čipke. V samostanu je še vedno mogoče najti zgodovinske čipke, pa tudi sodobnejšo izdelavo.

Prikaz izdelovanja paške čipke v samostanskem muzeju. FOTO: M. M. Š.

Hranijo celo čipkaste lestence, globus, na katerem so celine narejene iz čipke, kravato, na katero je nanesena čipka. Navdih za svoje delo po besedah s. Ane Benedikte iščejo v kulturi in verski dediščini. Redovnica je namreč prepričana, da čipka ne bi smela biti »statičen eksponat«, ki ga postavimo pod steklo, na steno, »temveč bi jo morali uporabljati na različne načine«.

Ustvarjalnost paških benediktink potrjuje sestavni del njihovega življenjskega gesla: »ora et labora« (moli in delaj) ter edinstveno obliko in način življenja v molitvi za samooskrbo redovne skupnosti. Pomemben del k tej ustvarjalnosti prispeva prav s. Ana Benedikta.