Iz kakšne družine izhajate?

Rojena sem bila v revni kmečki družini na Krupi v redovni župniji Semič v Beli krajini. Leta 1953 nas je bilo v naših okoliških vaseh veliko otrok, s katerimi pa se nisem imela časa družiti v svojem otroštvu, razen na štiri kilometre dolgi makadamski poti v šolo in domov. Kot prvorojenka v družini sem morala že v predšolskem obdobju paziti na svoje sorojence, ko staršev ni bilo doma. Zato sem smela v šolo šele z osmimi leti starosti, pa še takrat nisem znala prijeti niti za svinčnik. Za to do takrat ni bilo časa.

Glede vere je bila naša družina v nekakšnem povprečju. Vero smo živeli bolj za velike praznike z obiskom maše, molitve pa smo se pri verouku bolj naučili kot pa doma molili, ker tudi za to ni bilo časa. Doma je bilo preveč dela z urejanjem kmetije in gospodarskih poslopij, ki so se vsa podirala. Stari oče, ki je par let pred smrtjo še lahko malo pazil name, je bil 80 % invalid iz prve svetovne vojne, zato ni mogel delati. Oče pa, ki se je leto pred mojim rojstvom sem priženil, je delal noč in dan, da je postoril marsikaj za eno generacijo za nazaj in veliko še za naslednjo. Bil je neskončno dober delavec, čeprav mu je skoraj pri vsakem delu morala pomagati mama in seveda skrbeti še za nas štiri otroke. Tudi otroci pri delu nismo bili izvzeti, saj smo morali pasti živino, okopavati rastline, nahraniti še druge živali itd. Zelo radi smo sodelovali.

Po osnovni šoli so me učiteljice hotele spraviti v ekonomsko šolo v Novo mesto, oče pa je določil kar bližnjo gimnazijo v Črnomlju, za kar sem mu še danes hvaležna.

V času gimnazijskega študija sem imela priliko veliko razmišljati o življenju in veri. Imeli smo čudovite kaplane, ko so nam mladim posvetili svoj čas. Ker je Bog toliko naredil za nas, je potrebno, da tudi jaz kaj naredim zanj, zato sem slišala njegov klic v samostansko življenje.

S. Jožefa Ogulin FOTO: Ivo Žajdela

Kako ste postali redovnica?

Preden sem sama vstopila v samostan, je bilo iz naše župnije Semič že več kot 20 živečih redovnic, vsaj šest sester notredamk, dosti sester usmiljenk, uršulinka, Marijina sestra in druge. Nekatere tudi iz mojega sorodstva, vendar tega nisem vedela. Pri maši sem vedno znova videla kakšno, ki je prišla domov na počitnice, a si nobene nisem upala nagovoriti. Z drugimi dekleti sem obiskala duhovne vaje za dekleta, vendar tudi tam nisem upala spregovoriti o skrivnostnem klicu. Po sklepu gimnazije pa sem o svojem namenu spregovorila z našim župnikom, ki me je poslal v križniški red. Sam je o tem sporočil predstojnici, ki je predlagala, da bova skupaj odpotovali v naš samostan v nemški Passau. Ker sem se že v šoli osem let učila nemški jezik, ni bila to zame nobena težava, le cerkvenih izrazov iz šole nisem poznala prav nič. To sem seveda hitro pridobila. Eno leto sem imela časa za spoznavanje vere, liturgije in redovne skupnosti, potem pa je sledilo leto noviciata, ko sem spoznavala redovna pravila in redovne zaobljube. Prve redovne zaobljube sem podala v roke p. priorja Leona Božiča 15. avgusta 1974 v Ljutomeru.

Kakšna je bila vaša redovniška pot?

Po zaobljubah so me poslali na študij filozofije in teologije na teološko fakulteto v Ljubljano, ki jo sem zaključila z diplomsko nalogo o teologiji Križa pri sv. Pavlu. S sošolci teologi sem se kar dobro razumela, čeprav na koncu nisem hotela z njimi na romanje v Sveto deželo, kamor so me povabili. Ne potujem rada, če ni nujno, po raznih cestah in cerkvah sveta, ker zares mislim, da je v vsaki cerkvi doma isti Gospod Bog in ista Božja Mati Marija.

Kot redovnica sem pastoralno delovala zlati na redovnih župnijah, kjer so živele že upokojene sestre. V letu 2024 pa sem z veseljem praznovala 50. obletnico redovnih zaobljub, zato sem se za en teden vrnila v centralni samostan Passau na duhovne vaje s temo hvaležnosti kot smernici za življenje. Razmišljali smo o hvaležnosti dobremu Bogu za klic, za poslanstvo, za odrešenje, za sosestre in za vse ljudi.

S. Jožefa Ogulin s knjigo Vitezi Svetega Križa. FOTO: Ivo Žajdela

Kakšno je bilo vaše delo?

Po končani teološki fakulteti sem poučevala verouk v redovni župniji Ormož in Velika Nedelja. Hkrati sem se redno ukvarjala s srečanji za starše, s pripravo otrok na nedeljsko bogoslužje in pripravo na spoved otrok na začetku verouka, na koncu in seveda skozi leto za praznike. Z veseljem sem včasih sama ali še rajši skupaj z ljudmi posvetila čiščenju in krašenju cerkve, saj mora biti cerkev lepo urejena in okrašena, ko stopiš vanjo. Prikazati ti mora nekaj rajskega, te spomniti na nekaj nebeškega, na raj.

Moje čisto posebno veselje pa je bilo že iz časa gimnazijskih časov tudi pomoč sošolcem. Res sem bila vesela, če so me starši kdaj prosili za pomoč pri učenju nemškega jezika. Reči moram, da so vsi, četudi jim zares ni šlo, kar naenkrat premagali oviro in zmagali. Nekatere lahko danes občudujem, kaj vse so dosegli. Rada delam tudi na vrtu, skrbim za rože, nabiram gobe in kostanje ter jih delim sosedam.

Zadnji desetletji svojega življenja sem preživela predvsem v zgodovini, v arhivih, knjigah in na računalniku za našo redovno zgodovino, tako je nastala knjiga Vitezi Svetega Križa. Za zgodovino, za vse nas in za Slovenijo.

Kaj vam pomeni vera?

Vera je nekaj tipično človeškega. Ima jo vsak človek, le da vsakdo veruje na svoj način oziroma si svojega boga predstavlja po svoje. Zanj je to njegov bog, čeprav je morda zame zgolj neka ustvarjena stvar ali bitje.

Pomembno je Božje razodetje in njegovo oznanilo, ki nam ga posreduje Cerkev ter seveda beseda apostolov in Svetega pisma v celoti. Na nekih duhovnih vajah me je navdušil vzklik apostola Pavla: »Zame je življenje Kristus in smrt dobiček« (Flp 1,21). Življenje in trpljenje na tem svetu je tu in tam težko; predvsem trpljenje se komu zdi kdaj tudi neznosno, zato mu moramo ljudje, zlasti kristjani najti in dati vsaj neki svetni ali bolje večni smisel. Vedeti moramo, kako in čemu smo poslani na ta svet: da dosežemo večni cilj in večno srečo. Tisti, ki smo to oznanilo že s srcem sprejeli, smo dolžni ta cilj pokazati sosedom in svetu. Oznaniti smo dolžni smisel in pomen Gospodovega Križa in svojega malega križa, ki se izraža v naših osebnih težavah, stiskah, strahovih, boleznih ... Naj bo zame in za nas vse živeči in trpeči Kristus, da bomo mogli gledati na Kristusovo, svojo ter našo smrt in umiranje kot največji dobiček, ki ga v svojem življenju moremo doseči, bodisi v tej naši solzni dolini, bodisi v veselih ter srečnih trenutkih našega življenja in praznovanja.

S. Jožefa Ogulin v ljutomerski cerkvi, ob kateri živi. FOTO: Ivo Žajdela

Ste tudi sodelavka časopisa Družina.

Od kar se spominjam, smo bili pri nas doma vedno naročeni na verski časopis Družina, kot ji tudi še danes doma ohranjajo zvestobo. Kot majhna osnovnošolka se spominjam lističa Malim, ki smo ga vsakih 14 dni otroci komaj čakali. Rada sem ga brala in sodelovala, kot tudi pozneje z Mavrico. Kot učenka in kot katehistinja pri verouku. Mavrica je bila in ostaja še danes eden izmed odličnih katehetskih pripomočkov, ker spodbuja otroke k osebnemu razmišljanju in osebni veri v Jezusa.

Sama sem jo spremljala z manjšimi prispevki, zlasti v člankih, namenjenim pogovorom z bralci, danes npr. Odmevi in predlogi. Zdi se mi zelo na mestu, da ima verski časopis tudi članke in rubrike, kjer smejo in morejo ljudje izraziti svoje mnenje, svoje pozitivne in negativne ocene družbenega dogajanja, svoje verske izkušnje, pričevanja in predloge ... Šele tako postanejo vse novice in verske informacije žive, aktualne, pričevalne in za bralce življenjsko koristne.

Napisali ste obširno knjigo Vitezi Svetega Križa (Salve, 300 strani). Zakaj so bili vitezi in duhovniki nemškega viteškega reda nekoč pomembni na Slovenskem?

Ko so nemški meščani iz Bremna in Lübecka med tretjo križarsko vojno za ranjene romarje in viteze ustanovili poljsko bolnišnico, so leta 1191 oblikovali nemški viteški red. Vitezi so bili po rodu plemiči z nalogo obrambe svoje dežele pred tujimi napadalci in neverniki. To je bila takratna vojska, ki jo je tudi ptujski grof Friderik III. že leta 1199, skoraj takoj po nastanku reda, poklical na Ptuj zaradi obrambe njegovega ozemlja proti Ogrom in Krucem. Z istim namenom jih je koroški vojvoda Ulrik III. leta 1228 poklical v Ljubljano, oglejski patriarh Bertold II. pa leta 1268 v Belo krajino.

Vitezi so imeli redovne zaobljube, zato jim je red zagotavljal preprosto življenje: kruh, vodo in preprosto obleko ter nalogo, ki je izražena v molitvi, s katero je duhovnik blagoslovil njihov meč. Glasi se: »Gospod Bog, blagoslovi ta meč, s katerim želi biti opasan ta tvoj hlapec, da bi bil varstvo za vdove, sirote in Božje služabnike«.

S. Jožefa Ogulin s knjigo Vitezi Svetega Križa. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj bi glede nemškega viteškega reda na Slovenskem najbolj izpostavili za današnji čas?

Poleg bratov vitezov so bili v redu vedno navzoči tudi bratje duhovniki, tako imenovani balijski duhovniki, ki so prvotno skrbeli za duhovno vodstvo vitezov in pastoralo redovnih župnij. Sredi 19. stoletja, leta 1841 pa se je na južnem Tirolskem z redovnimi zaobljubami redu pridružil svetniški duhovnik p. Peter Pavel Rigler. Skrbel je za novo nastalo sestrsko kongregacijo in ustanovil bratske, duhovniške konvente za gojitev skupnega redovniškega življenja. Iz konventov ali samostanov v Lani na Tirolskem, v Opavi na Češkem in Križank v Ljubljani so izšli mnogi redovni bratje, ki so oblikovali versko življenje v svojih in drugih deželah takratne avstro-ogrske monarhije. S. Jožefa Ogulin poudari, da je ta nemški red v slovanskih deželah veliko trpel ravno zaradi svoje izvorne vključenosti v nemško govorno območje. Že po prvi svetovni vojni mu je v kraljevini SHS grozila izguba celotnega premoženja in vseh karitativnih ustanov, vendar je prvi prior, Čeh p. Bernard Polak s pomočjo slovenskih škofov in dokazovanji, da ne gre za nemški, ampak za slovenski križniški red, uspel to nekako preprečiti. Po drugi svetovni vojni pa se je dejansko zgodila izguba celotnega premoženja, in še huje, izguba tretjine bratov duhovnikov in laikov, ki so bili mučenci s prelitjem krvi, ki jih je režim poslal v zapor za veliko let ali so se morali reševati v križniški samostan v tujini. Tudi ostale redovne brate so velikokrat brez razloga kaznovali z denarnimi in zapornimi kaznimi. Vse to so z njimi počeli zato, ker so bili križniki evropsko izobraženi, ker so znali govoriti nemški jezik, ker so skrbeli za oznanjevanje krščanskega nauka ter zaradi svoje velike ljubezni do doma in rodne slovenske grude.

Katere križnike najbolj priporočate, da se jih še danes spominjamo in zakaj?

Ko je ob propadu Avstro-ogrske monarhije propadel tudi viteški red in je postala slovenska provinca kleriškega križniškega reda samostojna, so vodstvo reda namesto vitezov prevzeli duhovniki, najprej češki škof p. Norbert Klein, ki je bil posvečen v opata. Mnogi patri pri nas so bili po rodu Čehi: p. prior Bernard Polak, p. Anselm Polak, p. Norbert Klement, p. Pavlin Bitnar, p. dr. Stanislav Dostal. Slovenijo so vzljubili kot svojo domovino.

Zaradi marijanske duhovnosti reda so se duhovniki zelo posvetili stanovskim marijanskim kongregacijam za otroke, fante, dekleta, študente. Pri delu za študente v Križankah treba posebej omeniti semiškega rojaka p. Alfonza Klemenčiča, ki se je v ta namen zelo trudil. Morda ga je povojni režim prav s tem prizadevanjem za mlade dosodil 20 let zapora, od česar je več kot deset let v zaporu tudi preživel. Že pred tem, jeseni 1943, so ga partizani v Črnomlju skoraj ubili, pri čemer so ga hudo ranili v glavo.

P. Ivan Salmič, mučenec in Božji služabnik.

Mučenec p. Ivan Anton Salmič je razglašen za Božjega služabnika

Leta 2018 je Cerkev v Rimu potrdila največjega med mučenci križniškega reda, p. Ivana Antona Salmiča za Božjega služabnika ali kandidata za beatifikacijo. Leta 1914 se je rodil v župniji Raka na Dolenjskem. Študiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani in se odločil za križniški red. Noviciat je opravil v kraju Gumpoldskirchen pri Dunaju, filozofijo je študiral v Innsbrucku, zato je mogel kot kaplan med drugo svetovno vojno na Vinici pomagati ljudem na različne načine. Imeli so ga zelo radi kot kateheta in duhovnika, kar je komunistične aktiviste v Beli krajini zelo motilo.

Nekega sobotnega popoldneva, 13. novembra 1943, je 30-letni p. Salmič na župnijskem vrtu molil iz molitvenika, ko so nanj nenadoma skočili partizani in ga nasilno odvlekli v gozd pod Žežljem, kjer so ga zelo mučili, nanj streljali in ga končno na pol mrtvega zakopali v plitvo zemljo. Ponoči je padel sneg, ki se je pordečil z njegovo krvjo, tako so njegov grob župljani laže našli in ugotovili, kaj se je z njim zgodilo.

Postopek za beatifikacijo potrebuje še nekaj raziskav zgodovinarjev, naše zanimanje zanj in molitev. Priporočajmo se mu v naših sedanjih stiskah in težavah, da kmalu doseže čast oltarja.

Levo po vojni ukradene Križanke, ki so ukradene še 35 let po demokratizaciji.

Kako komentirate dogajanje z vrnitvijo po vojni križniškemu redu ukradenih Križank?

Kot spremljevalka celotne zgodovine osrednjega konventa križniških bratov na Slovenskem skozi vseh 830 let menim, da je to, kar se dogaja ali se namerava dokončno zgoditi s Križankami, zares kraja, popolnoma netaktno in brezobzirno početje. Redovni vitezi so bili povabljeni na območje današnje Slovenije z namenom takratnega grofa in vojvoda Ulrika in so potrebovali komendo za svoj dom. Nastala je že v 13. stoletju, potem pa so jo deželni komturji in nadvojvode redno obnavljali vse do močnega ljubljanskega potresa, ki jo je zelo poškodoval. Potrebna je bila popolna obnova, ki jo je izvedel nadvojvoda iz Dunaja z namenom, da se v njej ustanovi novi bratski konvent za križniške pripravnike, duhovnike in brate laike. Po letu 1897 so iz nje izšli številni bratje laiki ter duhovniki kot veliki ljubitelji reda, vere in domovine. Konvent Križanke je torej očetna hiša slovenske redovne province, ki ima tudi danes za nas neprecenljivi pomen. Zato vrhovni predstojnik reda in mi vsi njegovi člani zahtevamo in upravičeno pričakujemo, da se ukradeno vrne lastnikom, da Križanke ostanejo redovna last tudi danes, ter da lahko red samostojno z njim razpolaga in določa namen, kateremu bo konvent v Sloveniji s svojo dragoceno cerkvijo služil danes in v naslednjih stoletjih. Nikakor pa slovenska država nima nobene pravice, da se ozira na to, iz katerega kraja jo bodo redovni člani vodili in upravljali.«

S. Jožefa Ogulin FOTO: Ivo Žajdela

Katarina Rigler Šilc

Spoznati sestro Jožefo je privilegij. Sodelovati sva začeli bolj po naključju; ko za njeno kompleksno delo, ki se razprostira na več kot 300 straneh, niso našli nikogar, ki bi bil pripravljen opraviti jezikovni pregled. Sestra Jožefa je neusahljivi vrelec znanja, njeno posebno poslanstvo pa je iskanje resnice. Iskala jo je dolgo; več kot 20 let je zbirala in prebirala literaturo, opravila številne razgovore, iskala po različnih arhivih – da je vitezom svetega Križa podarila edinstven spomenik. Ustvariti tako obsežno delo zahteva vztrajnost, predanost, ponižnost, odgovornost in nenazadnje tudi globoko vero. Pravo razsežnost ter pomen njenega delovanja doma in v mednarodnem prostoru pa sem spoznala na slovesnem dogodku ob njeni 50-letnici predanega dela v redu avgusta 2024 v mestu Passau, kjer so ji najvišji predstavniki reda izrekli hvaležnost in priznanje za poslanstvo, ki ga opravlja z odliko.

Goran Merica, župnik v Ljutomeru

S. Jožefa Ogulin je v župniji Ljutomer prisotna okrog 25 let. S svojimi darovi veliko pripomore k rasti župnije, saj je njena predanost Bogu in župniji neizmerna. Vsekakor s svojimi sposobnostmi skrbi za napredek vernega ljudstva in s svoji talenti veliko pripomore k rasti župnije. Njeni talenti so vsestranski in z njimi bogati našo župnijo ter življenje nam dragih vernikov. Je zelo odločna sestra redovnica in to svojo odločnost vedno znova izkaže tudi s svojimi dejanji ter preudarnostjo. Naj ji dobri Bog podarja še veliko milosti, da bo zmogla še naprej z vso gorečnostjo oznanjati evangelij in ga živeti v skladu s svojimi redovnimi pravili, ki jih je prevzela ob svojem redovništvu.

1/8