Ateljejski fotografi so celoten postopek izdelave fotografije opravljali v zaprtem, nadzorovanem prostoru svojih ateljejev. Tisti, ki so fotografirali krajino ali dogodke, pa so morali v začetnem obdobju ne le prevažati nerodne in velike fotografske aparate skupaj s kemikalijami in steklenimi ploščami, ampak so bili primorani fotografije tudi razvijati na kraju samem, zato so s seboj vozili še premično temnico. Šele v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko so začeli postopoma uporabljati suhe kolodijske plošče, so lahko posnetke naredili na terenu in jih nato v miru razvili doma v ateljeju. Posnetkov krajin je zato iz zgodnjega obdobja manj kot portretov, so pa zelo dragoceni, saj nam prikazujejo kraje in krajino, ki se je danes marsikje že precej spremenila. Fotografe so zanimali predvsem mesta, gradovi, cerkve, gospodarski objekti, gore, reke in slapovi ter impozantne gradnje. Zgodnje krajinske fotografije slovenskega prostora so večinoma ustvarili tuji fotografi.

Najstarejša fotografij...