Številni verniki vseh starosti in poklicev bodo na škofijskih molitvenih dnevih prosili za dar novih duhovnih poklicev. Zavedajo se, da so duhovni poklici odgovornost vseh. Skrb za poklice je pokazatelj naše ljubezni do Jezusa in Cerkve, ker »Jezus si ni zamislil Cerkve brez duhovnikov. Če primanjkuje duhovnikov, primanjkuje Jezusa, primanjkuje svete evharistije, primanjkuje odpuščanja,« je ob neki priložnosti poudaril sv. Janez Pavel II. Zato ne moremo ravnodušno in brezbrižno sprejemati upadanja duhovniških niti redovniških poklicev, saj je posvečeno življenje v srcu Cerkve kot dragocen in potreben dar.

Kdo more ostati ravnodušen ob dejstvu, da sta bila letos v naši domovini posvečena le dva novomašnika? In to ob dejstvih, da se župnije ukinjajo ali gredo v soupravo, da je en duhovnik tam, kjer sta bila prej dva ali trije, da mnoge prošnje niso odgovorjene, ob visoki povprečni starosti poklicanih, maloštevilnih vstopih v bogoslovje in v redovne skupnosti, ob zapiranju redovnih hiš itd.

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo. S strahom, malodušjem, pritoževanjem, z miselnostjo, da se nič ne da narediti – in v resnici ne naredimo nič? Takšnim bi bl. Slomšek rekel: »Tožbe nad slabimi časi so prazne, dokler roke križem držimo … S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ampak vsak naj stori v svojem stanu, kolikor premore, in hitro bo boljši svet.«

Besede papeža Leona XVI. naj nas usmerijo k bistvu: »Kot je Kristus ljubil s človeškim srcem, ste tudi vi poklicani, da ljubite s Kristusovim srcem! Da bi se naučili te umetnosti, morate delati na svoji notranjosti, kjer se sliši Božji glas in od koder izhajajo najgloblje odločitve; ki pa je tudi kraj napetosti in bojev, da bi se spreobrnili in bi vsa vaša človeškost dišala po evangeliju. Prvo delo je torej treba opraviti v notranjosti … vrnimo se v srce, saj bomo tam našli sledi Boga.«

O moči molitve pričuje duhovnik ene izmed italijanskih župnij. V svoji dolgi zgodovini ni imela nobenega duhovnega poklica. Verniki so bili celo prepričani, da v tej župniji novi poklici niso mogoči. Škof je tja poslal duhovnika, ki se s to miselnostjo ni strinjal. Župljanom je začel govoriti o njihovi odgovornosti za duhovne poklice, o pomenu poklicev in nujnosti molitve zanje. Nekaj žena je začelo z vsakdanjo osebno molitvijo. Postajale so vse bolj zavzete in krog molivcev se je širil v njihove družine in v vso župnijo. V nekaj letih je iz te župnije izšlo 15 novih poklicev.

Če so zmogli oni, zmoremo tudi mi! V zgodovini odrešenja je Bog vedno deloval po ljudeh, enako danes. Božji klic mladim, ki želijo služiti Bogu in Cerkvi, pogosto prihaja k njim po posredovanju ljudi. Mnogi poklicani pričajo, da se jim je misel na duhovni poklic porodila v domači družini ali v stiku z ljudmi v duhovnih poklicih. Nekega dne sem vprašala fanta, ki se je odločil za vstop v bogoslovje: »Kaj te vodi k temu koraku?« Po kratkem premisleku je odgovoril: »Jezus Kristus, ki sem ga srečal v svoji družini, pogled na očeta in mamo v molitvi. Čutil sem, da je tu živi Bog. In videl sem 'župnika', kako s srcem je živel.«

Goreča Očetova ljubezen, ki je priganjala Jezusa, da se je ves daroval za odrešenje človeštva, naj priganja tudi nas! Ustvarjajmo ugodno okolje, spremljajmo zorenje in duhovne boje mladih, predvsem pa v veri kličimo iz vsega srca: Gospod, svetih duhovnikov nam daj! Svetih redovnikov in redovnic naj daj!

In brez dvoma bomo videli čudovite stvari …

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (št. 37, str. 5).