Sadovi drugega vatikanskega koncila

Prejšnji teden se je v veliki dvorani Teološke fakultete v Ljubljani odvijal posvet z naslovom Odmevi in sadovi drugega vatikanskega koncila v Cerkvi v Sloveniji. Letos mineva 60 let od zaključka tega ključnega dogodka v sodobni zgodovini Cerkve. V 22 prispevkih so strokovnjaki z različnih vidikov osvetlili odmeve koncila pri nas in uresničevanje njegovih smernic v življenju Cerkve, besedila pa bodo izšla tudi v knjižni obliki. Posvet je bil razdeljen v več sklopov, najprej so se tako posvetili pogledu v cerkveno življenje pri nas pred koncilom, njegovim odmevom v filozofski in teološki misli, pa tudi v ustanovah: od Teološke fakultete in semenišč do redovnih skupnosti. Koncil je vplival na razvoj ekumenizma, odkrivanje drugačnih pristopov v katehezi in spremembe v preučevanju Svetega pisma. Koncil ni opcija Morda najbolj vidne spremembe po koncilu, ki so zadevale življenje vsakega katoličana, pa so bile v bogoslužju, od uvajanja domačega jezika do sprememb v cerkveni glasbi in preureditvi cerkva (oltarna miza, obrnjena k vernikom, ambon, sedež za mašnika). Pri tem je po mnenju nekaterih govornikov včasih prišlo do prehitrih rešitev v prilagajanju novim smernicam. Tako je dr. Jakob Piletič kritično pretresel prevajanje liturgičnih knjig, dr. Cecilija Oblonšek liturgično glasbo, dr. Leon Debevec pa rešitve pri preoblikovanju liturgičnega prostora v obdobju po koncilu. Po drugi strani je p. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld v razpravi dejal, da moramo pri teh ocenah upoštevati, da je bila reforma »veliko monumentalno delo, katerega cilj je prenova krščanskega življenja, ne le prenova forme«. »Koncil kot teološka resničnost ni opcija,« je zato poudaril Aracki. Notranji dialog v Cerkvi Na različno uresničevanje koncila je vplivalo različno razumevanje njegovega pomena. Dr. Simon Malmenvall je predstavil nasprotje med razumevanjem koncila kot »preloma«, ki je bilo razširjeno predvsem v medijskih prikazih, in razumevanjem »reforme v kontinuiteti«, ki jo je najbolj jasno ubesedil papež Benedikt XVI. Kot je pokazal Malmenvall, je na Slovenskem drugi vatikanski koncil sprva naletel v glavnem na pozitivne odzive, čeprav se je našla tudi kakšna kritična presoja. V zadnjem času se tudi pri nas glasneje pojavljajo že omenjeni pomisleki glede pokoncilske prenove bogoslužja in napetosti med starejšo (t. i. tridentinsko ali latinsko mašo) in novo obliko obreda. Malmenvall je v zaključku poudaril, da podobne napetosti niso nič novega v tisočletni zgodovini Cerkve in preteklih koncilov. Po njegovem mnenju lahko razhajanje interpretacij ublažimo z iskrenim dialogom oz. »gojenjem nekakšnega notranjega katoliškega ekumenizma, naravnanega k priznanju raznolikih izrazov misli in molitve ob določitvi temeljnih skupnih izhodišč«, kar omogoča tudi vse večja časovna (in čustvena) oddaljenost od (po)koncilskega dogajanja. Ura laikov Drugi vatikanski koncil je izpostavil vlogo laikov in poudaril prej zapostavljeno skupno duhovništvo vseh krščenih. Dr. Aleš Maver je v svojem prispevku dejal, da je nastop »ure laikov« močno odmeval v mislih sočasnih slovenskih teologov, med katerimi je vsaj sprva vladalo navdušeno soglasje. Hkrati pa je to dalo nekaterim tudi priložnost za obračun s prejšnjim hierarhičnim pogledom na razmerje med kleriki in laiki, ki mu očitajo, da je poskušal dati trajno veljavnost zgodovinsko pogojenim oblikam. Maver je ob tem dodal, da je v tem času umanjkala refleksija, da je bil tudi koncil sam sad določenega zgodovinskega razvoja. Po drugi strani je Maver opozoril, da je navdušenje nad novo vlogo laikov v Cerkvi trčilo ob omejitve slovenske družbene resničnosti: »Posledica komunističnega prevzema oblasti je bila skoraj popolno zatrtje zelo živahnih predvojnih laičnih struktur.« Zaradi tega je bila logična tesnejša navezava na cerkveno hierarhijo. Oblast se je bala angažmaja laikov po koncilu. »Ko človek bere o strahovih, ki so se v aparatčikih prebujali ob goli omembi pojmov, kot so župnijski pastoralni svet ali laiški apostolat, se mu skoraj zasmilijo,« je pristavil Maver. Kljub vsemu je prepričan, da »lahko v Cerkvi na Slovenskem vsekakor govorimo o uri laikov«, ki je s sodelovanjem pri bogoslužju, katehezi in pastorali, s teološkimi tečaji, organiziranjem katoliške mladine in drugim dogajanjem »v resnici poživila do neke mere apatično povojno Cerkev pri nas.« Poudaril je še, da smo drugače kot v zahodnoevropskem prostoru, kjer so se semenišča že začela prazniti, v Sloveniji v tem času dosegli tudi povojni vrhunec v številu duhovnih poklicev. Odgovor na spremembo dobe Vloga laikov, ki jo je v ospredje postavil koncil, odmeva tudi v misli teologa in pesnika Vladimirja Truhlarja. Njegovo delo in odzive nanj je predstavil dr. Igor Bahovec, ki je poudaril, da je Truhlar razvil drugačen pristop v teologiji, ki je dal večjo težo izkustveni in simbolni razsežnosti. Ta pristop je doživel v delu slovenske Cerkve kritike in nasprotovanje, med drugim tudi zaradi odstopanja od prejšnjega modela »učeče« (kleriki) in »poslušajoče« (laiki) Cerkve. Kot je dejal Bahovec, je vloga laikov za marsikoga še vedno boleča tema, »ker nam tega koncilskega nauka še ni uspelo dobro integrirati«. Truhlar je po njegovi oceni znal začutiti velike družbene spremembe, ki jih na zelo jasen način doživljamo danes. Na eni strani se sprememba dobe kaže v premiku od institucionalne k individualni, izbirni duhovnosti, kot ga je v istem času opisal tudi sociolog Tomaž Luckmann. Na drugi strani gre za premik od novoveškega racionalizma nazaj k simbolnemu načinu razumevanja, ki je značilen za prvo tisočletje krščanstva. Po Bahovčevem mnenju Truhlarjeva duhovna teologija ustreza novemu času: »Konceptualna logika danes ne odgovarja več na izzive življenja. V tem smislu nam ima Truhlar nekaj za ponuditi, da se s tem soočimo in gremo naprej.« (Ne)uspeh sinodalnosti Drugače razume odmik od institucionalnosti dr. Ivan Štuhec, ki prav v njem vidi del razlogov za neuspehe v poskusih sinodalnosti po koncilu v Cerkvi na Slovenskem. Kot je pokazal, so se ti pri nas začeli šele v času nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je na začetku 80. let razmišljal o razlogih za zamudo v sinodalnih procesih pri nas. Ugotavljal je, da pri nas najprej manjka strokovnjakov in sredstev za resne raziskave, ki so potrebne za pripravo sinode. Poleg tega je bilo težko iskati soglasje med škofi, ki so bili miselno in osebno precej različni. Štuhec je ob tem dodal, da gre tudi kasneje za enako težavo, ki ovira izvajanje sinodalnosti. Tretja težava, ki jo navaja nadškof Šuštar, je bila pomanjkljiva teološka izobrazba laikov – Štuhec je ob tem opozoril, da je bilo to razumljivo, saj je večina tistih, ki bi lahko prevzeli večjo vlogo v Cerkvi, po vojni odšlo iz domovine. Na podlagi primerjave dokumentov Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem s konca 90. let, pastoralnega načrta Pridite in poglejte iz leta 2011 ter aktualnega sinodalnega procesa, ki ga je sprožil papež Frančišek, je Štuhec pokazal, da gre pri vseh za zelo podobne poudarke. Po drugi strani se je pri dosedanjih poskusih izkazalo, da načrti stojijo in padejo pri vprašanju »kdo«, se pravi v fazi izvedbe. Zaradi neuspelih poskusov Štuhec ugotavlja: »Slovenski katoličan je danes bistveno manj motiviran za sinodalnost, kot je bil pred letom 2015. Nastaja celo protikoncilsko razpoloženje tako po svetu kot doma.« Po njegovem mnenju je tako zaradi odpora do institucionalizacije, ki je potrebna za uresničitev načrtov, pa tudi zaradi neurejenih odnosov znotraj Cerkve na Slovenskem. Uresničevanje vere v družbi Zadnja beseda na posvetu je pripadla up. nadškofu dr. Antonu Stresu, ki je opisal, kako je koncil preoblikoval odnos Cerkve do sveta, s poudarkom na dialogu pa tudi angažmaju kristjanov v družbi. Kot je dejal, pa je pri nas to naletelo na oviro, saj je zaradi komunističnega pritiska prevladovalo doživljanje vere kot »zasebne stvari«, ki se vleče tudi še v čas po demokratizaciji. Stres je izpostavil, da je totalitarizem tudi pri nas ustvaril pasivne posameznike (»homo sovieticus«), ki vere ne povezujejo z družbenim življenjem. Pokoncilsko dogajanje je vseeno pripeljalo do nekaterih premikov, ki so sovpadali tudi z delno liberalizacijo v Jugoslaviji pred letom 1972. Stres je omenil katoliška študentska gibanja, razvoj katoliških medijev in kasneje nastanek Komisije Pravičnost in mir, ki je prispevala k temu, da je »v času demokratizacije in osamosvojitve v Sloveniji postala Cerkev eden izmed stebrov tega dogajanja«. Danes se po mnenju nadškofa Stresa še spopadamo z dediščino prejšnjega režima, obenem pa z nastopom kulturnega marksizma, ki zahteva hegemonijo v kulturi, medijih in šolstvu. »Vendar je Cerkev najmočnejši del demokratično usmerjene civilne družbe in zato pričakujejo mnogi od nje še veliko več,« je zaključil Stres.

Sadovi drugega vatikanskega koncila

Sadovi drugega vatikanskega koncila

Koncil ni opcija

Srce med tropskimi meglicami Kanabea

Ogenj za vedno

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.