Ko novinarji Družine leto za letom s posebnim veseljem spremljamo novomašnike in jih predstavljamo na teh straneh, se kdaj pa kdaj zgodi, da od njihovih staršev slišimo tudi zelo realističen pogled na poklicanost: »Seveda smo molili za duhovne poklice. A ne v naši družini!«

Res, le kdo bi si danes za svojega sina želel, da pristane v poklicu, ki bo od njega terjal, da je 24 ur na dan vsem na razpolago in na očeh. V poklicu, ki bo od njega zahteval, da soupravlja tri župnije in velik del svojega dneva preživi v avtu. V poklicu, v katerem bo živel sam v velikem, precej verjetno slabo ohranjenem župnišču ter nagovarjal vedno manjše število vernikov.

Ko sem pred leti med pogovorom o duhovništvu nekemu duhovniku omenila, da me kar malo stisne pri srcu ob misli, da bi se moj še ne šoloobvezni sin nekoč odločil za ta poklic, me je postavil pred dejstvo: »Kje je tvoja vera? Če Bog pokliče, da tudi moč.« Kriza poklicev ima gotovo opraviti tudi s krizo naše vere. In molitev za duhovne poklice la...