Izobčenje iz Cerkve je zadeva njenega prava. Pravna določila pa morajo biti napisana jasno in natančno, da se preprečijo poljubne razlage in zlorabe. To še posebej velja za določbe, ki potegnejo za seboj tako hudo kazen, kakor je takojšnje in samodejno izobčenje iz Cerkve.

To pa seveda nikakor ne pomeni, da so samo prestopki, ki avtomatično potegnejo za seboj izobčenje, hudi in najhujši grehi. Verjetno je naklepni umor človeka – denimo mlade matere številnih malih otrok – neprimerno hujši zločin kakor pa fizični napad na papeža. Pa cerkveno pravo slednje kaznuje z izobčenjem, medtem ko prvega ne. V bistvu se s to vrsto izobčenja kaznujejo grešna dejanja, ki rušijo obstoj in onemogočanje delovanje same Cerkve. Če bi ne bila tako strogo zavarovana tajnost spovedi in molčečnost spovednika, bi ljudje nehali hoditi k spovedi. Če bi lahko posvečevali škofe brez soglasja papeža, bi edinosti Cerkve ne bilo več. Še bolj je Cerkev napadena v svojem obstajanju, če kdo širi krivo vero ali poskuša ...