In se nam zdi malce nenavadno, da nas naša resnobna in užaloščena Mati Cerkev vabi k veselju. In to ravno v trenutku, ko si previjamo od postne hoje okrvavljene žulje. Ko zajemamo sapo za vzpon na Kalvarijo. Ko se vsaj psihično, če ne duhovno, pripravljamo na križev pot, trpljenje in smrt.

Pa vendar delamo krivico naši Materi. Ni resnobna, ni užaloščena, ni niti užaljena, še manj žalostna. Radostna je. In vesela. Saj je z eno nogo že v nebesih in z enim očesom že zre vstalega in poveličanega Kristusa, medtem ko z drugim očesom še škili po zemeljskih tleh in za drugo nogo išče trdne podlage za varen odriv na ono stran. In je v tem svojem stopicljavem prizadevanju nerodna. In smešna. Do te mere, da nas je strah posmeha. Da nas je sram, da je to naša Mati. In se zato, da preglasimo njeno smešnost, mi sami zavijemo v resnobno žalost. In hodimo naokrog užaljeni in užaloščeni.

K temu pisanju me je spodbudila poetična meditacija, ki jo je spisal že pokojni španski jezui...