Prav sedaj, ko pišem, se je oglasila sirena, ki nas vse kliče v zaklonišče, in notranji glas mi govori, da bo vse v redu. Skupaj nekaj zmolimo, da to noč res nihče ne bi izgubil življenja, in tako je vsak večer in vsako noč v zadnjih dveh tednih.

Tudi mediji vse manj poročajo o vojni v Ukrajini, a ko si med ljudmi, vidiš, da so ta tri leta pustila ogromno bolečine. Ljudje so utrujeni, vsi si želijo, da bi se vojna končala, vsi čakajo na zmago in računajo na podporo drugih držav. Kar pa morda ni tako slišno ali vidno prek medijev, je bolečina, ki jo bo po mojem mnenju težko »ozdraviti«, to je izguba bližnjih, tudi na zelo krut način, izguba mladih fantov na fronti, strah pred izgubo življenja, ko leti na stotine brezpilotnih letal in raket, travma, s katero ljudje živijo vsak dan. In skoraj vsaka druga družina ima vsaj eno osebo, ki služi v ukrajinskih oboroženih silah in je bila med obrambo domovine ranjena, ujeta ali ubita. Težko razumem, kako lahko teče vsakdanje življenje, če te nen...