Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Se znamo veseliti nebes?

Za vas piše:
Alojzij Cvikl
Objava: 28. 01. 2021 / 09:22
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 01.02.2021 / 07:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Se znamo veseliti nebes?

Se znamo veseliti nebes?
Ljudje že v tem, zemeljskem življenju živimo svoj odnos z Bogom.
Vprašanje bralca:

Če verujemo, da bomo po smrti po Božjem usmiljenju prišli v nebesa, v neminljivo blaženost, bi se tega morali kristjani vsak hip svojega življenja neizmerno veseliti. Ko pa zbolimo in se nam na obzorju prikaže smrt, tečemo od zdravnika do zdravnika, da bi si podaljšali in olajšali tuzemsko življenje. Seveda to ni nič narobe, res pa je, da lahko v skrbi za zdravje to pripelje do nekakšne »religije zdravja«. Torej: »nebes se veselim, tja priti si želim«, pa vendar naj nebesa še počakajo. Ali nismo v tem kristjani nekako nedosledni?


FOTO: Pexels.


Odgovarja Alojzij Cvikl, mariborski nadškof:

Življenje kristjana tu na zemlji je hoja proti večnosti. Božja beseda nam na več mestih spregovori o tem, da na zemlji ljudje nimamo stalnega bivališča, ampak iščemo prihodnje (prim. Heb 13,14).

Zato naj bi živeli in delali z nostalgijo po nebesih. Papež Frančišek to lepo izrazi: »Noge na zemlji, da hodimo po zemlji, delamo na zemlji, delamo dobro na zemlji, in srce z nostalgijo po nebesih.«

Vera v nebesa in v onstranstvo ni preprosta

Raziskave kažejo, da ljudje večkrat opešamo v veri ravno, ko gre za vero v poslednje reči. Tudi se navežemo na zemeljsko življenje, kar ni v nasprotju z razodetjem. Sveto pismo na samem začetku pove, da je Bog ta naš svet ustvaril kot dober.

Upravičeno smo torej navezani tudi na to zemeljsko življenje. Prav v tem življenju namreč v veri spoznavamo in slutimo svojo pravo prihodnost, se pravi, kar je nebeško, kar je večno.

Nekoliko k naši omejenosti zgolj v ta svet pripomorejo tudi preveč preproste, skoraj »otroške« predstave, kaj nebesa pravzaprav so. Gre za nepoučenost v veri. Mnogi ljudje žal niso imeli prave možnosti, da bi svojo vero poglobili. Njihova poučenost o veri je tako ostala na nizki ravni.

Spomnimo se ob tem apostola Pavla, ki o sebi in svojem spoznavanju Boga zapiše: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega« (1 Kor 13, 1).

Dorasel in razgledan kristjan se ne ukvarja toliko s tem, kje nebesa so, ampak je zanj pomembnejše vprašanje, kaj pravzaprav oznanilo o večnem življenju pomeni zame in za vse nas.

Jezus sam je pred nami prehodil pot v večnost

Jezus nam v evangeliju ne spregovori le o tem, da nebesa so, pove nam celo, da nam je on sam pripravil prostor, da bi bili nekoč lahko tudi mi tam, kjer je on. Jezus sam je torej pred nami prehodil pot v večnost, da bi imeli vsi pogum stopiti na isto pot za njim.

Kakšen naj bo naš odnos do bolezni in do bolnikov, pa nam je najlepše pokazal Jezus sam. Iz evangelijev vemo, da je Jezus bolnike ozdravljal. Ob njem in z njegovo močjo so: »… slepi spregledovali, hromi hodili, gobavi so bili očiščeni, gluhi so spet slišali, mrtvi so bili obujeni, ubogim je bil oznanjen evangelij« (prim. Mt 11,5).

Prehod v večnost primerjamo novemu rojstvu

S tem svojim odnosom je Jezus jasno pokazal, da je zdravje za slehernega človeka pomembna vrednota. Naša naloga je zato, da zdravje ohranjamo in da, ko zbolimo, naredimo vse, kar je v naši moči, da ga spet poskušamo dobiti nazaj.

Sv. Terezija Deteta Jezusa je bila mistikinja, zazrta v večnost. Obenem je tudi razmišljala, kako naj pomaga ljudem v stiski.

V svojih spisih piše, da so sicer nebesa čudovita, vendar pravi: »Naš Gospod ne prihaja iz nebes vsak dan, da bi ležal v zlatem ciboriju. Prihaja zato, da bi našel druga nebesa, ki so mu neprimerno ljubša, nebesa naših duš, ustvarjena po njegovi podobi, živi tempelj Presvete Trojice.«

Ljudje torej tudi že v tem, zemeljskem življenju živimo svoj odnos z Bogom. Po tem odnosu je naše življenje bogatejše, kvalitetnejše in obogateno z upanjem. Prehod v večnost primerjamo novemu rojstvu.

Rojstvo pa je povezano tudi s strahom in bolečino. Vemo, da celo Jezus, Božji Sin, ni bil obvarovan strahu pred svojim trpljenjem in smrtjo. Tako je vse to delež tudi na nas vseh, ki smo na poti za njim.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (05/2021).

Nalaganje
Nazaj na vrh